Uff, v nedeljo smo imeli praznovanje. Cela - moja - familija je bila na kupu.
Joj, kaj je to bilo enih priprav, enega pečenja, ene hrane, ene pijače in sploh in oh vsega. Ni čudno, da sem bil v ponedeljek - in še dolgo v teden - čisto na tleh.
Take stvari so precej naporne. Pa čeprav so na obisku pravzaprav le sorodniki.
Že zjutraj se je začelo na polno. Priprave. Vreme je kazalo na dobro, kar je še vse skupaj malo zakompliciralo, ker smo morali pripraviti zadeve tako zunaj, kot tudi znotraj.
Potem pa peka, peka, peka, peka.
Problem pri peki in zalivanju s pivom je le v tem, da na koncu nikoli ne veš, koliko si porabil za zalivanje in koliko je šlo dol po grlu. Se mi zdi, da sem tokrat malo manj zalival in malo več spravljal po grlu. Hm.
Tole pa je fotka, mimo katere ne more niti en fotograf na kakšnem žuru. Ni ga še bilo junaka, ki ne bi slikal mesa na ražnju. Zakaj? Pojma nimam...
Eni so nabijal biljard in druge igre
drugi so poležaval po napornem kosilu
Skratka, povsod jih je bilo polno. Neverjetno.
Pripravili smo celo igro, kjer je bilo potrebno celo igrati. Hvala bogu sem moral igrati samega sebe. To ponavadi ni prav težko, anede? Imeli pa smo en kup pripomočkov, rekvizitov.
Tale rekvizit je bil eden večjih, izpod Tadejine roke, jasno:
Pa še torta, dve za slavljenko:
Ta desna je moja. Ampak vsi tamali so pa na levo torto padali zaradi smartijev. Krivica! Lumpi! Ampak kakorkoli, ostalo ni prav nič. Šmrc.
Na koncu pa še vsem v opomin:
če ti kaj takšnega - dragi bralec - uspe, potem je skrajni čas, da se zamisliš:
Nekaj, nekaj bo treba ukrenit, ker tako ne gre več naprej!
No, hvala bogu, da sem že ukrenil, ampak se bo še malo zavleklo. Nekaj žurov me še čaka, potem pa upam, da bo kamlu prišel čas, ko take fotografije ne bodo več nikakor možne.
Ja, žuri so naporna zadeva. Presneto naporna.