Kateri ponoven začetek je to? 243-ti?

Sicer pa je vseeno, jaz sem vesel! Spet sem začel!!!!

In ko se matram, ko se potim, ko trpim, ko me napor zdeluje, ko komaj diham... takrat sem neverjetno vesel. Čudno, ampak resnično. Če bi čisto tako, na površno, pomislil, bi lahko rekel, da je to celo sprevrženo.

Mi je pa popolnoma vseeno, meni, oziroma nama - sva šla danes kar skupaj s Heleno - je bilo super! Pa sem poplesoval in poskakoval in sploh bil malce razigran in razposajen.

Boljš tečt okrog Gradiškega, kot pa ribe lovit v njem. Vsekakor.

3.950m, 28:34, 7:13/km, 384kCal, 163/186 obratov.

Za ponoven začetek, po tolikem času, je to neverjetno super. Mišica še vedno zateguje, še posebej od začetka, in celo pot se ti zdi, da imaš eno nogo krajšo od druge, ker je pač ne stegneš toliko. Zanimiv občutek, a se počasi potem izgubi, ko se vse fino razgiba. Moram pa še iti počasi, pri prevelikem zaganjanju me še malo zašpika. A se že vidi, da bo šlo in da bo tek spet na sporedu!

Škoda le, ker bom moral spet čez tole sedmico in bom najbrž letoš še slabši na LJM, ampak po pravici povedano, mi je čist vseen. Briga me. Važno je, da jaz tečem. Ha!

P.S.

Da ne omenjam kajenja... Hej, je pa zdaj - pa čeprav po šele dveh tednih - mnogo lažje!

Uau, kaj bomo letel čez desetletje ali dva!!!

Seveda sine, kar vzemi.

Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak.

Takole lahko dela ure in ure. Ne vem, kako mu rata.

In potem rata tole - stvari, ki jih imam rad:

tole - stvar, ki so moje ali pa sem to celo jaz:

in tole - opisa te kategorije še nisem pogruntal, najbrž pa spada pod Razno:

A ni super?

In ko hočem jaz kaj poslikat, ko gre ravno kaj zanimivega mimo in bi bil pravi greh, da tega ne slikam za blog...

kaj se takrat zgodi?

A?

MEMORY FULL!

)#&#/&%$&%$%"#=???**#

Moj politični manifest je kratek.

Prepričan sem, da je človek svoboden in avtonomen in da sam v popolnosti odgovarja za vsa svoja dejanja. Odgovarja tako sebi, kot odgovarja tudi drugim.

Višjih ciljev ni. Zastopanja, prenosa in prevzema kakršnekoli odgovornosti ni. Je le posameznik, svoboden, avtonomen, živ. Najvišja vrednota.

S tega stališča bi bil nor, da bi pooblastil nekoga, da me zastopa v smislu nekih višjih ciljev. Ali pa v kakršnem koli drugem smislu. Sploh ne v takem, kjer je govora o tem, kako in na kakšen način naj živim.

Zato je vsakršna politika popolnoma skregana z mojimi prepričanji. Tudi tista, ki bi mi "godila", oz. bi mi bila prav, blizu.

Pa naj zmagajo beli, rdeči, zeleni, modri, pošteni, lopovi, diktatorji, lepotci, cepci, zverine, kurbe, mladci, gospodinje... Me ne gane, nihče nima pooblastil, da upravlja z mojim življenjem. No, vsaj jaz mu takega pooblastila pri polni zavesti ne bom dal.

Na sumu imam lastno mater, ki je položila besede v usta Jonasu, da je v mojih rosnih letih samo-zavedanja na odru MGLa glasno tulil: "Črni in Rdeči, vsi ste isti!"

Kot bi bilo včeraj.

Zato me ne spraševat, koga bom volil. Ker ne bom. In ne bom volil, dokler ne bo obvezno in še takrat bom volil neveljavno, dokler pač ne bo kdo volil namesto mene.

Kdo bo vodil namišljeno tvorbo (državo) je pač njegova/njihova odgovornost, v nobenem primeru ni moja.

Seveda sem dovolj realista in sem dovolj pragmatičen, da s takimi prepričanji v tem svetu preživim. Ker je pač treba nekaj v usta dat, ker je treba nekje živet, ker je treba otroke nahranit, ker je pač treba tudi včasih kako pivo spit. Z državo se ni prav nič pametno bost, zato se z njo ne bodem. Pa vendar skušam lasten svet prilagajati sebi, ne pa prilagajati svojih stališč in načel svetu.

Le trudim se, skušam, pravim. Iz dneva v dan.

Tamauček je včasih tudi lump. In takrat bi ga najraje iz kože slekel.

"Ušesa potrgal, pa v žepe dal", je govoril moj prijatelj. To vedno pomaga, čeprav tega še nisem nikoli naredil...

Zadnjič pa je bil tak nebogljenček, ves zmatran in zadet po narkozi, s podočnjaki in ves shujšan. No, saj vemo, kako ljudje zgledamo v bolnicah. Tudi, če si čisto zdrav, zgledaš bolan takoj, ko prestopiš prag take ustanove.

In te male rokice:

ves čas nekaj srbi in skomina in nagaja.

Ampak čaja pa ni pustil notri zliti... direkt v žilo...

Operacija je operacija, čeprav rutinska.

Če te uspavajo je vedno tricky.

Ali pa samo jaz ne zaupam. Skoraj nič. Veliki previdnež pač pravi, da ne drezaš tja, kjer se lahko kaj zalomi. Pa bilo rutinsko na kvadrat. Ne drezaš, pa pika!

Ampak včasih je treba sklepat kompromise. In popuščat. In ne poslušat le srca (ki te lahko prevara), temveč tudi razum.

In zaupat.

K sreči je šlo vse ok in je tamauček že skoraj čisto dober po operaciji žrelnice. Pfufff, kakšen velik kamen...

Ampak, čisto po pravici povedano - takega poguma, kot te dni pri tamaučku, pa že dolgo nisem videl!

Tokrat nisva vstala takooooo zgodaj. 4:45 je bilo čisto ok.

Dan je že opazno krajši, malo čez šest je bilo čisto dovolj za začetek hoje. Saj je bil še mrak...

Začela sva z Jermance, obetal se je namreč še skok nekam naprej od Kamniškega, pretiravati pa tudi ni treba. Nisva še tako dobra s kondicijo, da bi lahko kar skakala čez celotne gorske verige. Počasi.

Je pa res, da Jermanca kar dobro skrajša pot. Začneš prav lepo, čisto drugače, kot od Doma, kjer takoj planeš v strmino. Tukaj pa počasi in en, dva, tri si pri Pastircih. Tam naju je ujel tudi Mare, le da je startal od Doma. Hja, se mi zdi, da bo preteklo še kar nekaj časa, preden bom imel JAZ toliko kondicije...

Vreme je zjutraj zgledalo prav slabo, vse v Kamniškem kotu je bilo popolnoma zabito! K sreči se je potem malce začelo jasnit, ker nas je že kar skrbelo.

Ja, na Kamniško smo prišli res hitro. Ne tako hitro po času, kot hitro po... Ma ja, kar naenkrat smo bili pred Kočo. Zgleda smo res klepetali ko norci.

Gor pa breme odločitve. Kam zdaj? Levo ali desno???

Odločili smo se za levo. Najbrž zato, ker je Planjava malce višja in malce dlje. Pa še malo plezanja vsebuje!

Meglice so nas sicer res spremljale kar celo pot, a so se znale tudi razkadit. Sem jim pa hvaležen, da je na vrhu sijalo sončece, kar je potem res vrhunec dneva!

Saj planinec ne potrebuje prav veliko, le za lepo vreme prosi!

No, nazaj grede se je vsa tista megla dvignila in se je vse skupaj popolnoma zabilo. Od nas je teklo, a ne znoj, temveč od megle. Še navigacija je bila na trenutke kar problematična in smo morali markacije kar dobro iskat, sploh pri prečenjih grap. Sicer pa človek vedno kaj dobrega najde tudi v tem: nam pa vsaj vroče ni bilo!

V Kočo na Kamniškem smo se morali skoraj zaletet, da smo jo opazili... Ampak tako vreme ljudi ni čisto nič motilo, da se ne bi sprehajali naokrog v gručah po sto...

Jota, ričet in segedin so bili odlični! V takih kočah takele stvari na žlico res pašejo. Ali je to samo zaradi tega, ker si zmatran?

Še skok dol v dolino, ki nam je dal parkrat vedeti, da smo kar zmatrani in da izlet ni bil ravno mačji kašelj. Spotikanje in spodrsavanje dobro kažeta na zmatrane noge...

Spodaj v dolini pa še na zasluženo pivo... in tam... še polno drugih Krtov, ravno prispelih z Grintovca. Ej, kaj je tale naš kamniški konec majhen! Pa prav v vsaki gostilni jih srečaš!

Tokrat sem bil malo zmatran, pa sosedovi cigareti so mi dišal, smo se raje kar spokali... Drugače pa, kdo ve, kako bi se končalo!

Sicer je meni čisto vseeno, da je konec počitnic, ampak...

No, po pravici povedano - končno, da jih je konec! Bodo vsaj otroc kaj počel in spet delal! Jih je bilo na trenutke kar malo težko gledat, ko so se borili z dolgočasjem in totalnim razpadom...

Pravzaprav me presune to obdobje, ko je kar naenkrat spet šola. Konec poletja.

In sem nekje globoko v sebi zelo zadovoljen, predvsem zaradi dveh stvari:

• meni ni treba v šolo!
• jesen mi je skrajno všeč!

Novi začetki in takšna obdobja sprememb pa so mi tako ali tako v veselje.

Rutina me ubija, kaos me spodbuja.

Tole je pa res popolnoma zapravljen čas.

To bi moral nekdo drug delat. Morda bo tudi enkrat prišlo do tega...

Cevi sicer niso nič zakompliciranega, ampak je pa prav nemarno in nagravžno. Še posebej zdaj, ko sem spet začel vohat. Pa še vedno povsod nekaj pušča in pušča...

Me je pa stalo tam nekje 10€. In tri, štiri dni, česa že? A dela? Hm.

Tale je bolj siten,

tega pa ne morem sam. Ampak mi je pa pet let popolnoma uspevalo! Je delal kot pesmica ali nekaj približno takega, no.

A sem tokrat po priporočilu našel takega mojstra, ki tole dela z veseljem! In ni grandiozen ampak je zelo zadovoljen z nečim manjšim, recimo le s pucanjem gorilca.

In pride TAKOJ.

Ne moreš verjet, se mi je zdelo, da je to vrsto že zdavnaj odneslo.

Ubogi gorilec je bil masten kot... saj ne vem. Najbrže res, da se po petih letih nabere, kaj?

Vodo imamo! In odtok! Juhej!

Skoraj preveč dobrega za en sam, samcat dan, zato danes hodim po hiši naokrog s široko odprtimi očmi...