Te čase se ukvarjam predvsem sam s seboj.

Zato še vedno nimamo ne tople vode, ne sproščenega odtoka v kuhinji.

Večino časa sebi in drugim namenjam vloge, ki bi me popeljale na tako zaželjen kraj, kjer bi na miru...

...enga skadil...

...pa se ne pustijo. Pa take fine vloge so to, celo biblične! Svetovnonazorske, grandiozne, itn. itn. Pa NIČ.

Čist prav jim je! Se bom pa zredil za dvajset kil, pa naj me potem prenašajo! Saj bodo sami krivi! Ha!

Še prosil me bodo... še prosil...

P.S.

Saj je čist brez veze, da karkoli napišem, ker itak samo o tehle zadevah razmišljam... Brrr...

Presneto, kako leti čas!

Kako že spet!?

Aha, vidim, da moram še ostale cevi menjat. Ja... super, anede?

Poleg tega je crknil še gorilec za peč, da imamo le mrzlo vodo.

Še bolj super.

Prej je bil v popravilu avto.

Kaj je torej naslednja stvar v razpadanju?

JAZ?!?!?!?!?!?!?!?!

Mi je prav žal, ampak naj gre vse v tri krasne.

Yesss! Dovolj zgodaj smo startali!

Ob treh zjutraj smo Krti začeli v Krtini, še nikoli tako zgodaj! Saj bi najbrž kdo kaj rekel, da je prezgodaj, a se je tokrat izkazalo, da je bila to edina pametna odločitev!

Še vedno pa presneto zgodaj...

Pa smo na malo stisnili zobe in zakoračili v temno jutro, zame je bila to skoraj edina možnost, da letos še stojim na Montažu! Jutranja - v temi - navigacija je bila še malo težka, saj sem jih peljal po spodnji poti in ne mimo koče, kar bi bilo lažje. In v temi vse zgleda nekako drugače.

Tako smo rojevanje sobote opazovali že s kar visokega. Kaninsko pogorje je že dobivalo zametke svojih kap, tačas se je Montaž temu še nekako upiral. Zanimivo pa je bilo videti oblike oblakov nad Kaninom, ki so se kar "upognili" nad gorsko verigo...

Pa smo že na Forca dei Disteis in pogled v La Clapadorie me vedno spravi skoraj na kolena. Tako divjega sveta ne vidiš ravno povsod! Saj se niti slikat ne upam preveč...

Vstop v steno, na katerega smo čakali, lepo počasi in previdno.

Zakaj mi je sam Montaž tako všeč, ne vem. Preprosto si ne znam razložiti. Res je lep in mogočen, a takih je še kar nekaj. Pot nanj ni nič posebnega, res pa je, da jih kar nekaj še nisem poskusil in tudi nihče ne ve, ali jih bom. Morda je vsa stvar v raznolikosti, a vseeno presneti mogočnosti z vseh njegovih strani?

Ker v poti sigurno ni. Je namreč presneto krušljiva in vse nastlana s kamenjem. Tako moraš biti skrajno previden, če ne že zaradi zdrsa pa zaradi rušenja kamenja. Vedno se kdo najde spodaj...

Tista konta in melišče pod samo Pipanovo lestvijo pa je čisto razbrazdana, pot skoraj popolnoma uničena in se moraš kar dobro pomatrat.

Potem pa končno težko pričakovana lestev. Nekateri jo pričakujejo z veseljem, nekateri s skrbjo, nekateri pa jo pričakujemo s strahom. Ah. Zoprno je, ko se začneš na sredi guncat. Zoprno.

Sicer pa res ni nič hudega, malo se le moraš navadit in bit previden, pa gre. Jaz imam pač vedno strah pred izpostavljenostjo, ampak ga hvala bogu znam obrniti sebi v prid in sem zaradi tega le bolj previden. Kar pa je itak pametno.

Ampak strah me je pa vseeno.

Teh, ki so pa vse tele stvari prinesli semle gor, pa ni bilo prav nič strah. Les, beton, premog, železo... Kaj se vse ne najde tam. In kolikor vem, Kugy opisuje še polno nekih koč in zavetišč, ki so jih postavljali naokrog po grebenu Montaža.

In tako smo prišli na vrh med meglicami, a še v čisto dobrem vremenu! 3:07 sem potreboval, zadnji med nami, jasno. A je biti povsem luštno na vrhu že ob 8:20... Malo se je zavijalo v meglo, malo je sonček posijal... a mraz je bil vseeno pasji! Mater, me je zeblo v roke!

Razgled ni bil bogve kaj, a glede na to, kaj so nam v soboto obljubljali, mislim, da smo prišli skozi enkratno! Veliki Nabojs in Viš se zdita od tule nekam nizka!

Po Pipanu dol je bila le še formalnost. Baje je 138 stopnic. Nekako tolikokrat sem tudi zaklel. Se mi zdi, da me še danes malce bolijo roke, ko sem pa tisto železo tako stiskal, da je kar peklo!

Je pa na Montažu tudi enega živalstva! Toliko, da ga na koncu sploh ne slikaš, ker se svizci in kozorogi okrog tebe sprehajajo, kot da bi bila to najbolj naravna stvar na svetu. No, saj je! Ampak ljudje nismo navajeni, medtem kot tukajšne živali so!

Svizci so zjutraj še spali, smo pa zato videli veliko čredo kozorogov, ki se za nas niso niti najmanj zmenili. In kakšni primerki so to bili! Pfuf, ogromni! Še dobro, da smo take srečali še precej spodaj, nekje med skalami bi se ga najbrž kar precej ustrašil.

Tokrat nisem s seboj vlačil fotoaparata, kar je morda majčkeno škoda. 3mio pik na telefonu brez zooma pač ne more narediti bogve kaj. No, tale mladi kozorog je bil le par metrov od nas in je točno vedel, kaj ljudje zmoremo...

Le čisto ta majčkeni kozorogci so preplašeno pogledovali, medtem ko se starši niso prav nič obremenjevali z nami. Le toliko, da so bili poličko, dve višje od nas, pa je bilo čisto dovolj.

Moram priznat, da me je to kar malo navdalo z veseljem. Končno me nekdo tretira kot povsem neškodljivo bitje (kar tudi osebno sem) in ne beži pred menoj, čim me sliši. Čisto lepo lahko shajamo skupaj.

Le da moraš sem in tja skočit in se prislonit ob steno, ker tile kozorogi pa res nič ne pazijo na proženje kamenja...

Do dol še slabi dve uri in pol. Mimo vseh svizcev. In ko smo sedeli tam na parkirišču in malo počivali in nekje je prav dobro zagrmelo, je nekdo vprašal, koliko je ura. In nato kar nismo verjeli, da še ni niti poldne.

Smo pa seveda to nadoknadili, ko smo vozili proti domu, da je bilo kar ok. Sicer nam pa po vsem dežju, toči in drugih vremenskih neprilikah, drugega ni preostalo. Saj sem se bolj namatral z vožnjo, kot pa s hribom!

Takole smo šli gor. Čudno pa je, da kombinacija GPS-Google Maps prav lepo kaže nekje do lestve, greben pa je kar dobro premaknjen... Do sedla pa je celo zelo natančen.

Tole je pa pot navzdol, ki smo jo skrajšali po melišču, jasno. Kolikor se tu vidi, je samo greben čisto sfaljen... Čudno.

Čeprav sem veliko napisal, pa se mi zdi, da je vse, kar lahko rečem, le: ENKRATNO!

Pa še nekaj slik v galeriji.

Jutri do 14h ne sme bit dežja. Še manj kakšnih neviht.

Za kasneje mi je potem vseeno.

Sploh pa, a se lahko enkrat vreme pokvari med tednom, ko itak čepim v službi, in ne čez vikend? Je to prevelika prošnja?

V soboto neham kadit!

.

.

.

Evo, pa sem povedal! Najprej sebi, potem domačim, zdaj pa še celemu svetu.

.

.

.

Zdaj se je treba tega samo še držat. Ha!

V nasprotnem primeru bo osebna, domača in svetovna blamaža... (Mogoče bo pa to malce pomagalo.)

V nedeljo se je izvedel 2. Krtinski Izziv v organizaciji E-kipe Srčnih!

Prireditev je popolnoma uspela in verjameva in upava, da ste bili vsi zadovoljni!

S tekom na 15km se je tokrat spoprijelo kar 7 tekačev, dve tekačici sta pretekli 5km, trije kolesarji so prevozili 15km, ena izgubljena duša pa se je šla duatlon, ker ni zdržala pritiska.

Zelo smo veseli E-kipe Srčnih, ki se je izkazala in se prišla pokazat v skoraj polnem številu. Nihče tudi ni pozabil majice doma! Manjkajoči člani pa bodo izostanek nadoknadili, anede?!

Fantje in dekleta so že prišli našpičeni in obetal se je dober tek. Vreme je bilo za tek odlično, zjutraj še celo malce sveže! Zato sem uspel dati le zadnje napotke, da se mi kdo ne izgubi:

in smo šli na štart, vsi kar malo živčni:

Jaz sem bil vodonosec, na biciklu seveda. Z mojo mišico si nikakor nisem upal niti pomisliti na kakšen tek. Kako sem se motil, bomo pa še videli...

Pa smo šli - eni tekli, drugi kolesarili, tretji (jaz) pa šibali naprej in nazaj.

Na začetku je šlo seveda čisto ok, čeprav so že tam spraševali, če je že dovolj in če lahko zavijejo nazaj proti domu...

Ja, s Krtinci sem imel težave, ker vse potke poznajo in sem jih moral kar dobro mirkat, da mi niso kje zgasnili, da jih ne bi videl!

Po klancu, kjer so me tekači skoraj ujeli, a sem iztisnil zadnje atome moči in jih prehitel po klancu navzdol, da sem jih lahko slikal.

Ponujal vodo gor in dol, a niti en ni hotel pit. Niti en! Pa zakaj tovorim vodo s seboj potem??? (Mentalni zapisek: drugo leto NOBENE vode!)

Pri Sokliču se je vrsta malo raztegnila, tu smo imeli celo nekaj navijačev!

Krti so pobegnili naprej, naša dva sta se pa nekaj zaklepetala, se mi zdi.

Pa so le potem hoteli nekaj pit, in sem jih končno spet skupaj dobil. Kakor se vidi, so bili kar vsi še prešerne volje. Po desetih kilometrih še vedno z nasmeškom na ustnicah! Ma, to so tekači!

Tule pa moram vplesti čisto svojo osebno zgodbo tegale Izziva. Ker je ravno moj blog, mi to ne bo težko. No, takole je šlo: jaz sem s temi vsemi tekači bicikliral zraven. Pa spred, pa zad, pa vmes, pa gor, pa dol, pa levo, pa desno.... A je kdo žejen? A je kdo lačen? A bi kdo tole? A bi kdo tisto? Pazi, levo! Pazi, luža! Pazi, desno... Skratka, kar naprej sem jih mučil. Oni so pa tekli.

Pa tekli. Pa tekli. Pa tekli.

Se mi je kar malo milo storilo. Priznam. In me je poprijela ena velika neumna ideja. Preprosto nisem zdržal več pritiska!

Ko smo na desetih kilometrih pobirali še dve preostali tekačici, smo zraven pobrali še mene. Bicikl pa je ostal v grmovju...

In ko sem tako tekel, me je začelo bolet, pa bolet, pa še bolj bolet! Miišca, seveda! In sem jamral in jamral in nato shodil po dveh kilometrih. In sem hotel že vse skupaj vržti v koruzo, a sem takoj dobil napad trme in tako sem - le bolj počasi - odtekel naprej. Kar se je potem pokazalo za čisto super! Tako nisem odnehal niti takrat, ko sem spet prišel do bicikla, ampak sem ga samo poprijel, pa sva skupaj tekla naprej, do cilja.

Tako, pa sem povedal. Ni bil duatlon zanalašč, ampak čisto "silom prilike". Kakorkoli že, tega, da mi manjka volje, mi pa res ne more nihče rečt!

Potem je bil slikan le še cilj, ker sem jaz seveda tekel nekje zaaaaadaj. In so me morali presneto čakat, da smo se skozi cilj zapodili skupaj:

S podelitvijo nagrad in priložnostnih daril, se je uradni del zaključil. Mislim, da so bili vsi več ali manj zadovoljni, prav lepo smo tudi tokrat odtekli!

Ma ja, kakor vedno! Ni besed, ki bi opisale - vsaj moja - občutja! Ko sem obkrožen s prijatelji in se počutim odlično! Zato raje ne bom postal sentimentalen, vsi prav dobro vedo, da sem jim presneto hvaležen!

Potem smo pa postavili še par rekordov - največ ljudi naenkrat v naši dnevni sobi (medalja je naša):

ter najglasnejše kruljenje po vasi tisto nedeljo:

Spet sem iskal, izgubljal, mečkal in pojma ne imel... Eh.

Ampak vsaj v gostilni so bili potem cel ljubi dan tiho kot miške!

In če sem čisto iskren: v dneh priprave na Izziv, sem že parkrat vrgel puško v koruzo in tulil, da kaj takega se pa ne grem nikoli več! A na koncu koncev sva bila tako zadovoljna in presrečna, da sem na vse tegobe že pozabil.

Zato lahko le rečem: seveda se vidimo drugo leto! Pa Srečno!

Še proga 2. Krtinskega Izziva - 15km - tokrat skoraj v celoti okrog Krtine:

Pa moj duatlon - najprej kolo, 10,2km, 1:03:00, 398kCal, 126 obratov, max 162:

nato še tek, 5,06km, 37:24, 7:23/km, 490kCal, 167/180 obratov. S tem, da sem - pametna buča - prvi krog v klanček začel z 6:33! TO pa je bilo pametno, jasno, da me je skoraj minilo... Noga in volja. Saj tako hitro nisem tekel niti v časih najboljše pripravljenosti! No, čim sem pa upočasnil na - po dveh, treh mesecih netreniranja čisto dovolj dober tempo - 7:20, je bilo pa mnogo bolje!

Bicikl zraven porivat niti ni tako napačno! Se lahko naslanjaš nanj...

Na, pa so me spet naštimali in *SPET* bo treba tečt!

Čeprav nisem imel namena, sem se vseeno spomnil na mojega starega iPaq-a, ki zaprašen stoji nekje na polici in se ne more nikakor upirat Garminu.

Pa sem ga vzel s sabo, saj za vsaj okvirno navigacijo in videt, kje si, je pa mnogo boljši.

Seveda potem nisem mogel drugega, kot da sem vse posnel, obdelal ipd.

Takole smo šli dol na morje:

Na Pag in nazaj:

Kje smo vse hodili po Paklenici:

In še z drugo karto:

Potem pa še pot nazaj domov:

Tisti konček, ki štrli tam nekje v Slo, je pa tole:

Kje smo se ustavili?

Tole je pa zdaj res čisto konec našega dopusta. Le deset dni sem v zamudi. Kar je čisto super.

Neurje, ki nas je skoraj ujelo, niti ni bilo kako neurje. Je pa bil tisti petkov sistem, ki je delal štalo doma, potem je pa še k nam, pod Velebit prišel.

Smo vsi hiteli pritrjevat šotore in to v tla, kamor nisi mogel pošteno zabit klina. Ma, kaj pošteno! Sploh ga nisi mogel zabit! Sem jih polomil najmanj deset. Kriza. Pa še sosedom smo pomagali pospraviti gadafija, ki ga je čisto polomilo. V trenutku!

Sistem je bil velik in precej bliskajoč. Pravzaprav toliko bliskajoč, da sem vse tri napokal v avto, kjer smo lepo počakali, da je šla zadeva naprej. Kaj pa veš, kdaj strela kam trešči. Jaz sem pač veliki previdnež. Sem pa naslednji dan bral v časopisu, da je strela enega ubila na plaži nekje pri Splitu, medtem, ko je opazoval neurje.

Naslednji dan je bilo pa brez oblačka! Problem je bil le v tem, da je pritisnila burja. Ah, to pa je bilo zoprno! Sicer ne preveč, ampak pihalo je pa zoprno. Vse čisto, prelep dan, niti ne tako vroče, malo shlajeno, ravno prav za na morje... pa piha burja. Grrr.

Pa smo šli iskat svojo plažo in smo jo tudi našli. Čisto sami smo se lahko kopali! Pa še pihalo ni nič kaj dosti, smo bili skriti pod hribom. Le sonce je žgalo, po vsem tistem spucanem in opranem nebu. Uff, prav čutil sem na koži, da se je cvrla... Je bilo pa luštno!

Zvečer sem vsaj malo mislil, da bo burja ponehala, pa ni. Čisto nič ni popustila, le sunki so postajali močnejši. Še ponoči sem potem okrog šotora skakal, gledal drevesa, a se kaj preveč nagibajo in si grizel nohte ali jih čem spet spokat v avto, ali ne. Pa sem malo privezoval, malo držal, večinoma se pa sekiral. Dokler ni končno vse malo popustilo in sem lahko zaspal.

V nedeljo smo imeli potem vsega dost. Tako ali tako je bilo konec z dopustom, malce pa sem le priganjal, da ne bi bilo preveč gneče na cesti. Pri predorih nikoli ne veš. Petek, svetek, vedno je gneča. In če smo se že na poti na dopust tako lepo ognili gneči, ne vem, zakaj se ji ne bi tudi zdaj. Odločitev je padla, da gremo kar na avtocesto in na Črnomelj, še najbolj zgleda naravnost. Še enkrat se pojat po jadranski magistrali se mi pa ni dalo.

Potem sem pri pospravljanju šotora opazil, da nam je zlomilo eno palico in potrgalo eno špago za napenjanje spodnjega dela. Za palico mi ni žal, ker se jo da zalepit ali pa novo dobit, tisti zapenjalec pa bo malce bolj neroden in pojma nimam, kako bomo tole sanirali.

Pa smo šli. Gneče nobene, le pred Sv. Rokom smo stali celi dve minuti. Jaz sem že skakal in bil živčen, a se je izkazalo, da čisto brez razloga. Živc.

V Črnomlju smo bili en, dva, tri. Le malo pred njim sva zavila na kavico, kjer se je izkazalo, da imajo ogromno otroško igrišče! S ta velikimi trampolini!

Joj, tamaučkovega veselja!

In to čisto zastonj, za igrat. Smo bili vsi trije začudeni, presenečeni in zelo veseli. Seveda je skakal kot nor, midva pa sva vsaj v miru spila tisto kavo.

Potem se je cesta malo vlekla, a nekje okrog Dvora sem dobil noro idejo. Halo, Wega, pristavi kavo!

In potem smo dobili še za pit (no, to smo si šli sami iskat :) ), pa za jest, pa na koncu smo se priklatili domov natanko pravi čas, da smo lahko pobrali še ta velika dva. Vedno na uro!

Čisto tak, enkraten zaključek dopusta.