Pa je padel moj rekord! In to na najboljši možni način.

Brez težav.

Z novo majčko to seveda ni bil nikakršen problem.

Takole smo se odpeljali čez in potem začeli. Jaz kar z malo treme, kar pa se je izkazalo za čisto nepotrebno. Fanta znata krasno odpravit vsakršno tremo, res pa je, da pojma nimaš, kaj te vse čaka po poti vnaprej, ker ti preprosto ne povesta.

Ampak ob toliko režanja, vsak tek, pa čeprav 16km, hitro mine.

Pa smo bili že od začetka zmatrani. Še dobro nismo začeli...

Proti koncu smo pa že leteli, punce nas niti v objektiv niso mogle več ulovit.

Skratka, leteli smo. In to resnično. No, vsaj zame je bil to eden boljših tekov. Niti nisem bil preveč zmatran in skozi celo progo nisem imel ene krize. Enkratno, ne morem drugega reči!

Sem imel pa krizo potem na pikniku. Ufff, še danes ne vem, ali ni bil piknik celo težji del celotnega dneva! Seveda sem se takoj najedel in hitro spil dva pira in hop... sem bil nabutan kot zverina. Tudi dihat nisem mogel več normalno. In potem sem se celo popoldne selil s stola na stol in iskal najboljši položaj. Mislim pa tudi, da drugi niso bili nič boljši kot jaz...

Tokrat so sodelovale tudi punce, vse čestitke! Prav dobre so bile! Smo se morali kar potrudit, da smo jih ujeli...

Tekli smo večinoma po Avstriji, kjer imajo res vse zeeeelo zrihtano, zame je vse celo preveč sterilno. Jim pa dam plus, da na oni strani ni bilo nobenih klancev, na naši pa kolikor češ. In tako sem proti zadnjim kilometrom že malce hitreje dihal.

Smo pa vsi skupaj postavili tudi svojevrsten rekord, ko smo zadnjih 900m odtekli s tempom 5:35/km, zadnjih tristo metrov pa kar z 4:09! Kar pomeni, da je še ostalo nekaj zaloge, anede? Ni čudno, da sem na koncu nabil pulz na 191...

15.910m, 1:47:56, 6:47/km, 1619kCal, 168/191, 800m gor in dol.

Vsem sotrpinom bi se najlepše zahvalil za spodbudo, sladkogorcem pa še posebej za enkratno organizacijo in skrbenje za naše riti! Hvala!

Uff, pa ko bi videli, kaj smo še vse dobili! Sponzorji, pa to... Ufffa!

Naslednji je torej Krtinski Izziv!

Ura je 4:12. Zjutraj.

Jaz sem pa zombie.

Saj se ne da nič počet. Najbolje, da grem nazaj spat.

Takle mamo, če sem se pa "samo malo ulegel" ob 18h.

V nedeljo bo moj rekord.

Če mi bo uspelo, ker nisem tekel že od nedelje. Pa do nedelje tudi ne bom.

Ahhhhhh.

Me bo e-kipa srčnih nosila, če omagam?

En majčkeno me je strah...

Tile današnji otroci so čisto nekaj drugega, kot smo bili mi.

Zase vem, da so me mati komaj pripravili do tega, da bi bil doma. Kar naprej sem visel zunaj in izkoristil vse priložnosti, da me ni doma. Še celo takrat, ko sem imel izrecno prepoved. Hja, balkon je bil le v prvem nadstropju, jaz pa trmast.

Dandanašnji pa nič. Kar naprej bi viseli doma, sploh se jih ne moreš znebit. TV, računalnik, ležanje na kavču... Vse tisto, kar bi sam rad počel, pa si nikoli ne vzamem dovolj časa...

Sicer pa, če sem čisto odkrit, sem vesel za risanke in televizijo. Včasih odnese presneto veliko težav, ko otroka posadiš pred njo in da potem vsaj pol ure mir. Kaj čmo, nisem popoln in tudi nikoli ne bom. S pridom izkoriščam dosežke tehnologije, kjerkoli se le da.

Ampak včasih jih pa le nakurimo ven.

Ah, potem je šele zgaga, ko se spomnita kakšne "pametne" igre.

Tole je bila bitka vseh bitk, le da je slikano še na začetku. Čez pol ure so bili okopi že pol metra veliki, kartona pa se je nabralo za cel kup.

In kako je letelo kamenje... Ojej. Raje sploh nisem gledal, ker to je moralo tudi bolet. Začuda ni noben prijokal k meni, k sreči sta oba uporabljala le pesek. Ampak na koncu sta bila vseeno oba potolčena, od skokov v zaklonišče najbrž.

In čisto na koncu jih potem ne moreš spravit noter, dokler ni tema in si že fejst razkurjen.

Iz ene skrajnosti v drugo, kaj?

Končno se je skrivnost razkrila.

Dokončno.

Kakšen mesec nazaj, sem vsakič, ko sem prišel v službo, na oknu zasledil vsaj par muh. In to je trajalo kar kakšen teden ali še dlje. Vsako jutro muhe. Potem sem vedno pol ure porabil, da sem jih spuščal ven, da mi ne brenčijo okoli glave.

Od kje neki so se vzele?

Še slikal sem jih enkrat, ker je to kmalu postala Velika Skrivnost v naši sobi. Označil sem samo dve, čeprav so tri. Ampak to ni toliko važno.

No... danes pa...

Po dolgem času sem se nekaj igral z roletami. Že dolgo, vsaj leto ali celo dve, se jih ni nihče dotaknil. Pof! Čof! Klank! In pade izza rolet...

...eno malo okostje goloba.

Ja, madona, no.

Smo ga hoteli shranit za maskoto, pa je padel še dva štuka nižje in bi ga bilo potrebno najmanj zlepit. Pa mislim, da nima nihče te želje.

Zdaj vsaj vemo, od kje vse te mesojede muhe.

Tudi kurilno olje se bo jutri podražilo.

Še dobro, da ga imamo 20l na zalogi.

Tako vsaj vem, da ga ne bo jutri zmanjkalo. HA, pa sem enkrat dobro skoz prišel!

Tistim, katerim se pa da čakat na pumpah, pa vsaka čast.

Hm.

Rezultati - za vse, ki to iščete, ker vem, da vas je veliko...

Sobota ni bil ravno dan za vrhunske rezultate. Vročina niti ne, sopare pa kar precej. Cel čas se je pripravljalo na dež, ene dvakrat je celo padlo par kapljic, vendar pa moje molitve, da bi se ulilo, niso bile uslišane.

Bi kar rabil malo dežja nekje na sredi.

Jasno je, da sem pretiraval. Čisto jasno. Ampak konec koncev je tekma in se je treba malo namatrat. Ni, da bi šel na tekmo kar tako, enako kot na trening, anede?

Ampak vseeno mi ni nič pomagalo. Lahko se matram še kolikor hočem, še vedno sem samo ena počasnela. Sicer pa sem se že navadil, nisem ravno tip tekača, sploh športnika ne. Bom pa še kar tekel, kaj pa čem, saj je luštno. Pa še drugim sem lahko v vzpodbudo: "kaj boš šel samo en krog??? Še Aleš gre dva!". "Ja, no... pol grem pa dva, noooo."

Evo, taka je moja vloga, pa me čisto nič ne moti. Dokler premagujem samega sebe, mi je to bolj pomembno. Kaj bi se boril z drugimi, s sabo se moram, s sabo! To je mnogo težje...

Hana, vse čestitke! Predvsem za pogum in voljo!

Karmen, s poškodovanim gležnjem je tvoj rezultat super! Nekateri nimamo poškodovanih okončin, pa vseeno naš rezultat ni kaj prida boljši...

Krti, malce si lastim zasluge, da ste letos takole množično tekli. In priznam, da sem kar malo ponosen. 29 tekačic in tekačev je pobralo devet medalj. Super.

Čestitke tudi meni samemu. Sem naredil vsaj svoj rekord okoli jezera. Sicer sem se res namatral kot zverina, prehitro začel in hitro gorel, vendar le prisopihal do konca. Po prvem krogu sem se hotel kar ustavit, sem imel čisto dovolj. Pa nisem imel dovolj poguma. Predzadnji kilometer, v tisti bloody klanec sploh nisem mogel, me je kar ustavljalo in prvič sem dihal 1-1, pa še to je bilo premalo. Moram si omislit kakšen kisik na pritisk...

8.100m, 51:32, 6:25/km, 818kCal, 180/188, 650m gor in dol. Rezultat je torej super, obrati pa niso. 180 povprečje kaže, da sem šel res vseskozi na polno, čeprav se meni samemu ni zdelo. Tokrat so noge držale, problem je bil pri zadihanosti. Preprosto hitreje ne gre v vse te klance, ne gre dihat. Ampak 6:25/km je zame že super. To je skoraj kot LJM, vendar je tam vse ravno.

Morda pa le napredujem? Ali pa se znam samo bolj pomatrat? Kdo bi vedel...

Še nikoli dozdaj mi ni bilo potrebno doplačat dohodnine.

Otroci, pa krediti, pa vse to je naredilo svoje. Olajšave sem seveda vedno izkoristil. Včasih je prišlo nazaj kar nekaj, včasih sem zlezel skozi za mišji rep.

Vse do danes.

Pri celo manjših dohodkih, kot sem jih imel predlanskim, sem plačal kar nekaj več dohodnine. Pa še doplačat bom moral, ker mi ob vseh medletnih spremembah služba seveda ni mogla pravilno odvajati akontacije.

In je šlo morje pa-pa.

Če se ne bomo česa pametnega spomnili...

Včasih se počutim kot molzna krava. Kar najbrž tudi sem. Kot tipični predstavnik srednjega sloja, na katerem vse te pregrešno drage države stojijo. Ampak se ne bom sekiral, ker bi bilo čisto brez veze. Kdo pa je še slišal, da bi se davki zmanjšali? Še v pravljicah tega ni. Mislim celo, da se tega tudi sanjati ne da.

Ni pa vse samo slabo. Končno je mene enkrat država kreditirala, ne pa jaz nje.

Bomo že preživel.