Kam pa gremo?

by piskec 15. maj 2008 11:29

Zadnje čase najbolj slišim stavek: "nimam časa".

Kar naprej, ob vsaki priložnosti, za vsako stvar, povsod ga uporabljamo. Saj sem ga že neštetokrat slišal, ampak zadnjič sem se ga ponovno zavedel, ko sem ga sam izrekel. Sicer mi je bilo potem takoj žal in želja po zaobljubi je v trenutku zrasla.

Stavek mi gre namreč precej na živce in se ga poskušam odvaditi.

Ker preprosto ni resničen. Nima niti malo stika z realnostjo in je samo odganjanje tistega, kar te ne zanima ali pa ti gre na živce.

Res je, ljudje imajo veliko dela in obveznosti in kaj jaz vem vsega, ampak čas je pa res tak relativen pojem. V gostilni nikoli ne slišim: "ne, ne, ne bom še enega, nimam časa!". Nikoli. Tam je kar naenkrat čas... In kolikor se je prej mudilo in brzelo, se kar naenkrat vse ustavi. V tem imamo pri nas malo prednosti. Ko mi kdo teži, da nima časa, samo večkrat na dan pogledam na gostilniško dvorišče. Kavica, malica, kosilo, spet kavica, pivo... saj niti ni čudno, da ni časa.

In imam kar nekaj ljudi, ki me kar naprej prepričuje, da nima časa. Ok, saj razumem, ampak, a jaz sem pa... kaj? Za vse, kar bi bilo potrebno narest: "nimam časa". Drugi ga pa imamo? Celo pometamo z njim ali kaj? Pa morda kakšnega še razumem, družina, otroci, služba, hobiji, obveznosti... ampak, ko ti to mladi fantje govorijo, brez družin, le s službo in brez tisočerih obveznosti? Priznam, takrat pa dobim malo pikic. Kako ljudje vidijo le sebe, na druge pa niti ne pomislijo? Briga jih, vseeno jim je.

Ja, tudi sam bi lahko kar naprej jamral. Sploh mi ne bi bilo treba nehat, ker imam res kar nekaj stvari na grbi. Ampak brez veze, tudi pošteno ne bi bilo do drugih. Še prevečkrat se zalotim v mrtvem teku, še prevečkrat se odločim za kakšno stvar, ki mi jemlje čas, z njo imam pa le jaz veselje. Torej mi časa še vedno kar nekaj ostaja, kljub vsemu.

Zaradi vsega naštetega sem že dolgo nazaj prišel do zame edino sprejemljive ugotovitve: Čas je le stvar Interesa.

Zdaj moram le še pazit, da mi "nimamčasa" spet kje ne uide.

Tags:

osebno

Valilnica idej

by piskec 14. maj 2008 15:27

Same ideje so me.

Polno glavo jih imam kar naprej. 

Problem je le v tem, da imam z vsemi temi idejami večinoma težave. Spadajo namreč natanko v dva razreda:

  • Razred A: ideje, ki povzročijo še večje količine dela, od katerega ni kakšne večje ugodnosti,
  • Razred B: ideje, ki povzročijo lastno trpljenje.

Naprimer: moj tek je tipična ideja Razreda B. Trpim.

TRPIM.

Že celo leto trpim in nič ne kaže, da bom kmalu nehal. Sem se pač sprijaznil, da sem mazohist ali nekaj temu podobnega. Morda pa le še vedno upam, da bo enkrat skočilo na plano tisto "zadovoljstvo", o katerem vsi govorijo. Zaenkrat še čakam.

Tako me je danes, med vožnjo domov spet spreletela ena od idej Razreda B. In sem se, namesto, da bi šel lepo domov, kavico pit in na kavč ležat, odpeljal eno cestninsko postajo naprej.

Kjer leži - sicer umetno -, a zaradi tega nič manj lepo jezerce, obdano s širnimi gozdovi in lepimi sprehajalnimi potkami.

Kjer pa je bilo tudi HUDIČEVO vroče.

Ma, je*emti, a mi je tega res treba bilo???

Po prvem kilometru sem mislil, da mi bodo noge odpadle, pri drugem sem... hm, kaj?... ah, najbrž sem odbluzil, pri tretjem pa so mi resnično silile solze na oči. SOLZE! Zato sem četrtega odtekel, kolikor sem mogel hitro, z očmi pa sem fiksiral avto kot absolutno odrešitev vsega...

Drugi krog sem odmislil že po prvih šestnajstih metrih in mu p&$%#&""%# vse bližnje in daljne sorodnike. Še dobro, da labodov nisem srečal, ker bi jim kaj naredil.

Pojma nimam, kaj bom delal v soboto na Gradiškem teku... Hodil? Če bo šlo takole, bo to največja blamaža v življenju nekega tekača. Le upam lahko, da me bodo organizatorji čakali, dokler ne prisopiham v cilj. Če mi bo sploh uspelo. Mogoče je res najbolje, da se izgubim kje v širnih moravških gozdovih in postanem gobar ali kaj podobno nenapornega.

Tale Primož me je čist uničil. Dotolkel. Pokončal. Danes me bolijo še kolki. Ampak samo med hojo. Čudno. Med tekom imam pa z mečami toliko težav, da mi je čisto vseeno: pa naj bodo še kolki. Briga me.

3.980m, 27:26, 6:53/km, 389kCal, 165/182, 240m gor in dol.

Tags:

pr norch

Ena morska

by piskec 14. maj 2008 07:44

Prvič me je zbudilo ob petih.

Pa sem uro preštimal na petnajst minut kasneje.

Drugič... ma ja, kaj bom nakladal, vstal sem šele ob šestih.

Sicer je pa to tudi nekaj. Na morju, ko ti sploh ni treba, ko te nihče ne sili, ko te nihče ne gleda, ko ti nihče nič ne more.

Sem šel tečt. Ah.

Malo z mačkom, malo ves nabasan od vse te hotelske hrane, malo bogi, skratka.

Do Fiese sem pretekel potem pa ni šlo več. Počutje je bilo slabo, ampak to ni bil glavni vzrok. Glavni vzrok so še vedno noge. Mater, nič ne zgleda, da se bodo unesle tja do sobote, za na Gradiško... Še vedno stopam kot kak upokojenec, pred vsako stopnico se mi še vedno izvije vzdih in grimasa na obrazu.

A bo sploh kdaj boljše?

Že vidim, da bo Gradiško cela polomija. Če bom sploh zdržal dva kroga. Mogoče pa zbežim nekje na sredi v gozd, ves osramočen...

Nikol več ne pijem, nkol več ne jem! Pa pika.

5.570m, 40:17, 7:13/km, 550kCal, 160/180, klanec gor v Piranu je hudičev, še dobro, da je kolikor toliko kratek. Do Fiese potem nisem mogel normalno zadihat.

Na, ja. Šel sem pa le. Priden.

Tags:

pr norch

NTK 2008

by piskec 13. maj 2008 07:56

Ja, malo sem šel v Portorož. Si lizat rane po težkih preizkušnjah in se malo nastavljati soncu.

No, pa še kaj bi se našlo, čeprav najraje sedim na Fornačah. Kaj čmo.

Me je pa pričakalo prelepo presenečenje včeraj, ko sem se le privlekel do Portoroža:

a me kdo mal heca????

 

Tags:

24 ur Sv. Primoža

by piskec 11. maj 2008 09:06

Pojma nimam, kaj mi je bilo, da sem se tega udeležil. Moja pripravljenost in moje dosedanje športno udejstvovanje ni ravno na ravni takih preizkušenj. Ampak nekaj me je vleklo, najbrž norost, ker se nič bolj pametnega ne spomnim.

Začeli smo v petek, 9.5. spodaj, pri vratarnici Calcit-a. Okrog štirideset nas je bilo na začetku, vendar se jih je še skozi čas nabralo še nekaj, končna cifra vpisanih je bila 53.

Ja...

Pa prvič, pa drugič, pa tretjič, pa četrtič, pa petič... potem pa ni šlo več. Počutje sicer enkratno, nič zmatran, samo noge, noge... Te pa so odkazale poslušnost. Na vsej črti.

Prvi tri kroge sem začel mnogo preveč optimistično. Jasno, pri prvi taki preizkušnji, si nisem niti mislil, kako bo vse skupaj šlo. No, trikrat je šlo kar v redu, celo preveč v redu. Predvsem dol sem šel mnogo preveč hitro.

Drugi krog je šel celo najbolj v redu, 45min gor in 29min dol. Potem je šlo vse bolj počasi. V tretjem spustu me je tudi začelo boleti koleno. Super.

Četrti krog je bil že 53/42. V spustu pa je začela boleti še desna noga, nekje zadaj za kolenom, takšne in drugačne vezi.

V petem krogu pa je bilo že precej matranja, ponoči gre tudi malo težje - 1:01/55. Počasi...

In potem sem odnehal. Noge preprosto niso več držale in če bi že prišel gor, bi najbrž ne prišel več dol. Tako sem klical Heleno, jo zbudil sredi noči, ura je bila nekje pol treh in je prišla po svojega polomljenca.

Spanje ni čisto nič pomagalo, zbudil sem se še bolj polomljen. Preden sem se kolikor toliko ogrel, da sem sploh pomislil, da bi šel naprej hodit, je bila že debela ura mimo.

Ampak potem mi žilica ni dala miru, kar nervozen se postajal, vsaj enkrat, dvakrat mi mora še uspeti. 

In sem šel v šesti krog nekje ob pol poldne. Upal sem na osem, vzel sem si ravno dovolj časa, da mi uspejo še trije vzponi in dva spusta, tudi, če grem silno počasi. Vendar nisem bil čisto nič prepričan ali mi bo uspelo, ali ne.

Šesti krog torej 47/50 - dobra taktika zame - dol bolj počasi, kot gor! Gor sem spet srečal Staneta, s katerim sva vseh pet krogov prehodila prejšnji dan. In sva šla naprej, kaj pa čva.

Glavna skrivnost je bila, koliko časa bom rabil za dol in kako bodo noge zdržale. Od tega je bilo za naprej vse odvisno. Pa so kar v redu zdržale, 50 minut za dol se je izkazalo za ravno prav - noge ne trpijo preveč.

Sedmi krog je bil potem super, 52/57, počutje enkratno, polomljenost sicer malo večja, a še nič hujšega, se je dalo še hodit.

Osmi vzpon je bila le še formalnost, za zadnjega smo si vzeli dovolj časa, kar uro in pol in ni hudir, da ne bi prilezel gor! 1:04 za gor kaže, da sem šel res počasi, a tokrat se ni nikamor mudilo!

Ej, osemkrat, OSEMKRAT!

Nase sem ponosen, kot že dolgo ne. Pa ne zaradi številke, ampak predvsem zato, ker sem se moral presneto potrudit in ker mi je uspelo zdržat kljub bolečinam, naveličanosti, utrujenosti, vsemu navkljub!

Seveda pa mi ni niti približno jasno, kako je lahko zmagovalec naredil 20, zmagovalka pa 18 ponovitev! In to oba s precejšnjo suverenostjo od začetka do konca! Vse čestitke obema!!! In jasno vse čestitke tudi vsem ostalim udeležencem! Prav vsak se je presneto trudil po svojih močeh in edino to šteje!

Je bilo prav luštno se kar naprej srečevati, tolikokrat, kolikor sem izrekel živijo v tem dnevu, najbrž še dolgo ne bom več! Ponoči si videl le lučke in si moral kar po glasu spoznavat, kdo je kdo. Kar nas je vse pohodnike, ki smo uživali in trpeli v pohodu, kar nekako povezalo.

Ja, enkratno je bilo! Naučil sem se - iz lastnih napak seveda - ogromno! Morda, če si jih bom le zapomnil, mi bodo v pomoč drugo leto. A kakorkoli že, za take preizkušnje je tek, vsaj tak, kot ga izvajam sam, mnogo premalo. Premalo kilometrov, premalo moči, premalo klancev. Tek in taka preizkušnja nikakor ne gresta prav nič skupaj. Sicer nekaj kondicije je, a po tridesetem kilometru se začnejo z nogami dogajat čisto druge stvari. Višinski metri, še posebno navzdol prinašajo svoje tegobe. V hribe bi bilo potrebno it, v hribe! Hodit pet, šest, sedem ur, to bi bilo že nekaj!

11ur, 55minut čiste hoje. 51,23km, 13:57/km, 3848kCal, 142/178 obratov, 3400 višincev.

Izmerjena pot je bila približno 3,5km, od 3 pa do 3,8, odvisno po kateri poti greš in koliko bližnjic usekaš. Lahko torej rečemo 3.5km v eno smer, kar da 7km na krog. Spodaj je približno 450m, Primož pa je na 850m, torej 400m višinske. Zame enkratno!!!

Danes podiram druge rekorde: za 15 stopnic potrebujem natanko 4:27... Jebela cesta bom še trpel par dni...

- iz grafa se lepo vidi, kako je zelena (elevation) vedno bolj razmaknjena. Temu se reče: bolečina!

Tags:

pr norch

Osemkrat

by piskec 10. maj 2008 18:43

Natanko osemkrat mi je uspelo!

Gor na Sv. Primoža, v 24-ih urah.

Pravzaprav sem kar ponosen nase! Preizkušnja in pol.

3200 višinskih metrov gor in tudi še hujših 3200m dol. Circa 55 km prehojene poti in 12h čistega hoda.

Zdajle bom še en teden polomljen...

Zmagovalec 20-krat in Zmagovalka 18-krat!

Sami norci.

Jutri pa kaj več, če bom uspel priti sploh do kleti. Stopnic nekaj časa ne bom maral.

Tags:

pr norch

Odgovor Vseh Odgovorov

by piskec 9. maj 2008 08:51

42.

To je To.

Odgovor na življenje, vesolje in vse.

(Le v ameriki... google.si in najdi.si najdeta presneti uradni list.)

Kaj čmo, veliko se jih je že nabralo.

So pa zato luštna. Leta.

Presenečenje je bilo veliko, kar se tudi lepo vidi po tem, kako čukasto gledam.

In toliko svečk je presneto težko pihnit, zato se mora človek dobro pripravit.

In danes grem še na 24 ur Primoža. 24 - 42... 24-42! Ja?

Kakšen numerolog bi iz tega še celo znanost naredil, jaz je pa ne bom. Ker je bila tale torta že prejšnji teden.

Kar pomeni, da sem zdajle že 0,016438356164383561643835616438356 leta starejši. Tako.

 

Tags:

osebno

Pripomočki

by piskec 8. maj 2008 09:36

Vsakovrstni pripomočki vedno pridejo prav.

Če jih znaš uporabljat, seveda.

Tak lep primer uporabnega pripomočka je seveda mobilni telefon. S fotoaparatom. Da lahko ovekovečiš svoja videnja, dejstva, lepote, vsega boga skratka. A tudi, da včasih poslikaš kaj takega, kar bi potem preveril doma. Uporabno. Funkcionalno.

Hja. Niti ni tako enostavno.

Zadnjič nakupujem v enem od BauMjau zadev in hopla!, pojma nimam, kateri je pravi. 10 ali 12 mm? Tisti večji zgleda bolj pametna izbira, ampak, a ni malo predebel? Ma, vse mere so lepo zraven spisane, poslikam jih, potem pa doma zmerim, pa da vidimo, kateri bo!

Kar malček ponosen sem bil na lastno iznajdljivost.

Hja. Niti ni tako enostavno.

Domov sem namreč prinesel gornji zmazek.

Najprej malce *(#&/#?*, potem pa spet dobil super genialno idejo: naredil bom kot v filmih naredijo! Vzel bom en PhotoProShopPaint Pro Pro Pro program in zadevo izostril! Če lahko tisti v filmu izostrijo obraze iz treh pikslov, ni hudir, da ne bi jaz samo malo izostril tistih blesavih mer!

Hja. Niti ni tako enostavno.

Na koncu sem poslal vse v tri krasne. Od vsega se je videlo le 10 in 12, kar pa sem itak vedel. Le, da je bilo to edino, kar sem vedel.

Klinc pa pripomočki, če se ti roke tresejo.

Tags:

osebno

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS