Prvič me je zbudilo ob petih.
Pa sem uro preštimal na petnajst minut kasneje.
Drugič... ma ja, kaj bom nakladal, vstal sem šele ob šestih.
Sicer je pa to tudi nekaj. Na morju, ko ti sploh ni treba, ko te nihče ne sili, ko te nihče ne gleda, ko ti nihče nič ne more.
Sem šel tečt. Ah.
Malo z mačkom, malo ves nabasan od vse te hotelske hrane, malo bogi, skratka.
Do Fiese sem pretekel potem pa ni šlo več. Počutje je bilo slabo, ampak to ni bil glavni vzrok. Glavni vzrok so še vedno noge. Mater, nič ne zgleda, da se bodo unesle tja do sobote, za na Gradiško... Še vedno stopam kot kak upokojenec, pred vsako stopnico se mi še vedno izvije vzdih in grimasa na obrazu.
A bo sploh kdaj boljše?
Že vidim, da bo Gradiško cela polomija. Če bom sploh zdržal dva kroga. Mogoče pa zbežim nekje na sredi v gozd, ves osramočen...
Nikol več ne pijem, nkol več ne jem! Pa pika.
5.570m, 40:17, 7:13/km, 550kCal, 160/180, klanec gor v Piranu je hudičev, še dobro, da je kolikor toliko kratek. Do Fiese potem nisem mogel normalno zadihat.
Na, ja. Šel sem pa le. Priden.
Vpiši se