Zadnje čase najbolj slišim stavek: "nimam časa".
Kar naprej, ob vsaki priložnosti, za vsako stvar, povsod ga uporabljamo. Saj sem ga že neštetokrat slišal, ampak zadnjič sem se ga ponovno zavedel, ko sem ga sam izrekel. Sicer mi je bilo potem takoj žal in želja po zaobljubi je v trenutku zrasla.
Stavek mi gre namreč precej na živce in se ga poskušam odvaditi.
Ker preprosto ni resničen. Nima niti malo stika z realnostjo in je samo odganjanje tistega, kar te ne zanima ali pa ti gre na živce.
Res je, ljudje imajo veliko dela in obveznosti in kaj jaz vem vsega, ampak čas je pa res tak relativen pojem. V gostilni nikoli ne slišim: "ne, ne, ne bom še enega, nimam časa!". Nikoli. Tam je kar naenkrat čas... In kolikor se je prej mudilo in brzelo, se kar naenkrat vse ustavi. V tem imamo pri nas malo prednosti. Ko mi kdo teži, da nima časa, samo večkrat na dan pogledam na gostilniško dvorišče. Kavica, malica, kosilo, spet kavica, pivo... saj niti ni čudno, da ni časa.
In imam kar nekaj ljudi, ki me kar naprej prepričuje, da nima časa. Ok, saj razumem, ampak, a jaz sem pa... kaj? Za vse, kar bi bilo potrebno narest: "nimam časa". Drugi ga pa imamo? Celo pometamo z njim ali kaj? Pa morda kakšnega še razumem, družina, otroci, služba, hobiji, obveznosti... ampak, ko ti to mladi fantje govorijo, brez družin, le s službo in brez tisočerih obveznosti? Priznam, takrat pa dobim malo pikic. Kako ljudje vidijo le sebe, na druge pa niti ne pomislijo? Briga jih, vseeno jim je.
Ja, tudi sam bi lahko kar naprej jamral. Sploh mi ne bi bilo treba nehat, ker imam res kar nekaj stvari na grbi. Ampak brez veze, tudi pošteno ne bi bilo do drugih. Še prevečkrat se zalotim v mrtvem teku, še prevečkrat se odločim za kakšno stvar, ki mi jemlje čas, z njo imam pa le jaz veselje. Torej mi časa še vedno kar nekaj ostaja, kljub vsemu.
Zaradi vsega naštetega sem že dolgo nazaj prišel do zame edino sprejemljive ugotovitve: Čas je le stvar Interesa.
Zdaj moram le še pazit, da mi "nimamčasa" spet kje ne uide.
Vpiši se