Same ideje so me.
Polno glavo jih imam kar naprej.
Problem je le v tem, da imam z vsemi temi idejami večinoma težave. Spadajo namreč natanko v dva razreda:
- Razred A: ideje, ki povzročijo še večje količine dela, od katerega ni kakšne večje ugodnosti,
- Razred B: ideje, ki povzročijo lastno trpljenje.
Naprimer: moj tek je tipična ideja Razreda B. Trpim.
TRPIM.
Že celo leto trpim in nič ne kaže, da bom kmalu nehal. Sem se pač sprijaznil, da sem mazohist ali nekaj temu podobnega. Morda pa le še vedno upam, da bo enkrat skočilo na plano tisto "zadovoljstvo", o katerem vsi govorijo. Zaenkrat še čakam.
Tako me je danes, med vožnjo domov spet spreletela ena od idej Razreda B. In sem se, namesto, da bi šel lepo domov, kavico pit in na kavč ležat, odpeljal eno cestninsko postajo naprej.
Kjer leži - sicer umetno -, a zaradi tega nič manj lepo jezerce, obdano s širnimi gozdovi in lepimi sprehajalnimi potkami.
Kjer pa je bilo tudi HUDIČEVO vroče.
Ma, je*emti, a mi je tega res treba bilo???
Po prvem kilometru sem mislil, da mi bodo noge odpadle, pri drugem sem... hm, kaj?... ah, najbrž sem odbluzil, pri tretjem pa so mi resnično silile solze na oči. SOLZE! Zato sem četrtega odtekel, kolikor sem mogel hitro, z očmi pa sem fiksiral avto kot absolutno odrešitev vsega...
Drugi krog sem odmislil že po prvih šestnajstih metrih in mu p&$%#&""%# vse bližnje in daljne sorodnike. Še dobro, da labodov nisem srečal, ker bi jim kaj naredil.
Pojma nimam, kaj bom delal v soboto na Gradiškem teku... Hodil? Če bo šlo takole, bo to največja blamaža v življenju nekega tekača. Le upam lahko, da me bodo organizatorji čakali, dokler ne prisopiham v cilj. Če mi bo sploh uspelo. Mogoče je res najbolje, da se izgubim kje v širnih moravških gozdovih in postanem gobar ali kaj podobno nenapornega.
Tale Primož me je čist uničil. Dotolkel. Pokončal. Danes me bolijo še kolki. Ampak samo med hojo. Čudno. Med tekom imam pa z mečami toliko težav, da mi je čisto vseeno: pa naj bodo še kolki. Briga me.
3.980m, 27:26, 6:53/km, 389kCal, 165/182, 240m gor in dol.