Blog on

by piskec 6. julij 2007 17:33

Jasno je, da sem šel v Francijo tudi kot bloger. Ponesti zavest v svet in to... Zaspanim francozom predstavit blogerje, naše kongrese in take stvari.

Majico sem (ob)držal na sebi, dokler ni začela tudi meni preveč smrdet.

Škoda, da nimam dveh, z dvema bi lahko zdržal cel dopust...

Tags:

Ponoven poskus

by piskec 5. julij 2007 18:56

Ponoven poskus teka.

Madona, tole zgleda ne bo nič bolje. Spet boli. Je že led gor, povito bom še kar imel, mislim pa, da bom jutri spet bogi. Že zdaj šantam.

Ojebela cesta.

Me bo tale gleženj še hecal nekaj časa, anede?

4.000m, 29:03, 175/97%, 475kCal, 7:15/km. Sem hotel iti še bolj počasi, a se je spet oglasil Sindrom ( (C) dr. Wega) in ni šlo manj.

Ma kaj me briga gleženj, jutri grem pa na kolo! Če bo razpadel, pa naj, briga meeeeeeeeeeeeee! Jaz hočem tečt!

Bom pa bolj na Tadejo ponosen, zdaj kar lepo redno teče! Še na dopustu je tekla redno. Svaka čast! In ji gre presneto dobro! Čestitam!!!

Tags:

pr norch

Dopust v Franciji

by piskec 5. julij 2007 11:52

Tako, naš dopust se je iztekel, čas je za poročilo. Malo statistike, opažanj, nekaj gpsjevskih kart in kakšna slikica.

 

Jaz opisujem bolj na hitro, vse, kar mi pade na pamet, Helena pa bo še naredila kakšno galerijo, dala notri ta lepe slike in morda tudi kaj opisala. Mogoče nahecamo celo Tadejo, da kaj spiše, cel dopust si je namreč pisala dnevnik. Nekaj pa bi že lahko, anede?

 

Pri ta zadnjem javljanju sem se seveda zmotil, ko sem napisal, da se ne bomo več selili. Kamp nam preprosto ni bil všeč, in ko sem zjutraj vstal, sem že videl tisti Helenin pogled, ki kaže v daljave. Seveda sem se takoj strinjal: gremo naprej! Zakaj pa ne, šotor in vso kramo spakiramo v eni do dveh urah, kaj pa je to. Naj ležim na plaži in se rdečim? Ah.

 

Pa smo šli naprej.

 

In se ustavili nekje v bližini Frejusa, kjer smo dobili res enkraten kamp. Bolj na samem, na travici, sicer 10minut do morja, a za zadnje kopanje je že bilo. Bazen, igrišča za otroke in vse, kar paše zraven.

 

 

Jasno, da nismo ostali na miru, poslikati je bilo potrebno še rdeče skale, Corniche d'Esterel. Enkratno.

 

 

 

 

Kako smo se torej imeli v Franciji? Jah, meni je bilo enkratno. Taka potovanja so zame pravi balzam. Šotor, avto pa gremo za nosom, kamor nas odnese.

 

Res je, nekaj poguma je bilo potrebno, da spokaš v avto vse štiri otroke in greš šotorit in se selit po neznanih obalah. A če vzameš vse bolj  na izi, brez spiskov, brez nepotrebnih skrbi, potem res ni problema. Malo smo imeli gužve, to je res, šest ljudi na kupu, od jutra do jutra, je pač kar naporno. Sem in tja smo se seveda tudi kaj sporekli, a hujšega ni bilo. Pravzaprav mnogo manj, kot sem pričakoval, in sem kar ponosen na vse nas, da nam je šlo tako v redu! Le upam lahko, da bomo to še kdaj ponovili, vendar bo najbrž težko. Tadeje ne vleče več z nami, Mitja še kako leto, dve. Bova pa s tamaučki hodila naokoli, to bo tudi čisto v redu!

 

Šotor se je obnesel enkratno, niti malo ga nismo ne potrgali ne pokvarili. Kar je pravzaprav malo čudno, nekateri med nami so namreč pravi mojstri v pokvarjanju stvari. No, tudi zlaganje in postavljanje ne vzame prav veliko časa, z današnjimi materiali je vse čisto drugače. Šuk, šuk pa je stvar postavljena, še par klinov in je končano. Njegova velikost potem odtehta vse težave, končno imamo dovolj in še več prostora, da lahko človek normalno spi.

 

Nova zložljiva miza se je tudi pokazala za enkratno, dobro se zloži in tudi dobro stoji. Morda je malce majhna za vse nas, a saj se radi stiskamo. Stola smo polomili dva, enega starega in enega novega. Še dobri so, da zdržijo mene in Mitjevo guncanje...

 

Domov smo prinesli kile mivke, prvi dan doma smo morali že postavljati sušilni stroj na glavo, da se je malo spucal. Se mi zdi, da jo bomo še dolgo videvali vsepovsod.

 

Azurna obala je lepa, a turizma je ogromno. Ogromno. Če so ti bližje samotni kraji potem tja sigurno ne greš, samotnih krajev tam ni. Vse je lepo, spucano, bleščeče in spolirano. Bogastvo se kaže v vsej svoji veličini. Ker pa zraven blišča vedno hodi tudi beda, sem jo morda pričakoval več. A je nisem veliko opazil, in ne vem, ali jo dobro skrivajo ali pa je res preprosto ni.

 

In vse skupaj ni prav nič daleč.

 

Je pa vse drago. Ne vem ali je cela Francija tako draga, ali pa so to samo vplivi turizma. Kepica sladoleda po 2€, kampi tudi po 58€, hrana draga, bageta od 0,75 do 1€, rogljički od 0,55 do 1€, bencin od 1,3 do 1,5€, za pivo pojma nimam, nisem šel, predrago, zunaj jest je najbrž nočna mora za denarnico, kava 2-2,5€. Skratka, drago. Vse skupaj smo zapravili 1300€, kar pa ni tako hudo. Šest ljudi kar nekaj poje in popije, pot je dolga, bencin teče v potokih, čeprav je naš espacek porabil le 9,5l/100km, kar je za polno naloženega kar dober rezultat.

 

Kampi so nas prišli po 40€,  27€, 35€ in 58€ (že visoka sezona) na dan seveda. Kakšne vzporednice med številom zvezdic in ceno nisem opazil. Kakor se komu zdi, kaotično.

 

Še avtoceste so drage, cestnin imajo pa francozi ravno toliko kot mi, na vsakih 20 km. A če se greš vozit po obalnih cestah, ustavljaš pešcem vsaka dva metra in ne prideš nikamor. Pa še počasi vijugaš po štiripasovnici na površini dvopasovnice, kar zna biti precej zanimivo. In ker nihče ne nori, vsi vozijo počasi, še manj, kot so omejitve, si na koncu srečen, ko drobiž spustiš v avtocestni avtomat. Lahko vsaj kam prideš.

 

Ker smo gorenjci, smo šli le dvakrat v gostilno, na kavo z rogljički. Nas je pač veliko in če si vsak privošči sok, pridemo hitro na kant. Že samo za kavo in rogljičke pustimo po 20€.

 

Drugače pa so vsi prijazni, prijazni, prijazni. In še enkrat prijazni. Pa še malo prijazni in še čisto majčkeno prijazni. Toliko prijaznosti imajo. Kul.

 

Tadeja je obvladala francoščino, Helena je urejala stvari, tako, da sem opazil, da meni ni bilo potrebno opraviti prav nič od komuniciranja z ljudmi. Za kar sem jim seveda neskončno hvaležen, meni je pač to muka. Če se mora potem ni problem, a če imam na izbiro... potem sem vesel, da mi ni treba.

 

Sem opazil, da mi francoščina ne dela prav posebnih težav. Ni se zgodilo, da ne bi česa razumel, tako, da sem na koncu postal že malo prevzeten in si skoraj kupil knjigo v francoščini. No, skoraj, na koncu je le obveljala pamet.

 

Še gpsji, pot čez Italijo (cestnine 39€):

 

 

V iskanju Sivke po visoki Provansi:

 

 

Obalna iskanja. Po AC do konca, pa potem nazaj.

 

 

Takle mamo torej. Najbrž bom sčasoma še kaj odkril, da sem pozabil ali pa naredil še kako statistiko česa, ampak za zdaj naj bi bilo to to.

 

Jah, pravzaprav bi šel še!

 

Pa še en lep krtinski pozdrav dopustnikov:

 

Tags:

po svetu

Presenečenje

by piskec 5. julij 2007 10:09

Pa smo odpeljali našega Mitjo na tabor Rašiškega Rodu.

Zjutraj smo se odpravili proti Gornjem gradu, v grdem, sivem jutru. Zgledalo je, kot da sonca nikoli več ne bo. Vzeli puloverje, jakne in vso šaro, ki si jo človek obleče, ko je zunaj 12 stopinj.

Ampak po Stahovici pa lepo presenečenje! Sonček. Prekrasno, jasno nebo, skoraj brez oblačka. Hecno, kaj?

Tabor smo našli od prve. Prav enkraten prostor imajo, jim kar malo zavidam, še en takle tabor bi se mi prav prilegel.

In ker se je nazaj grede naredil še prav lep dan povsod, sem moral slikat še posledice včerajšnjih neviht. Kar tja do 1600-1700m se je sneg spustil...

Seveda sem gpsjal pot do tja. Da se ne izgubim in da najdem nazaj, enkrat čez deset dni.

 

Tags:

po svetu

Spet doma

by piskec 4. julij 2007 00:50

Spet doma. 2:00.

Žalostno, a po drugi strani veselo!

 

Tags:

po svetu

St. Tropez

by piskec 1. julij 2007 20:13

Tretjič preseljeni. Zdaj bo zgleda dovolj.

Tale kamp se nam sicer prav nič ne dopade, a vse ne more biti kot v sanjah, anede?

St. Tropez, bogataši, plaže, povsod ti pobirajo denar, denar, denar. Največ dobrih avtomobilov na kupu, a nekako ne pridejo do izraza ob večjih in še večjih jahtah. Bogastvo se primerja v jahtah in avionih, avti so za plebejce.

Dekadenca, skratka.

Ampak na plaže Pampelonne pa smo morali it. Vsaj pogledat, malo rdeče barve dobit, kakšnega Lamborghinija pogledat (Porsche-ov sploh ni več opazit) in se malo skopat.

Stacionirani v Port Grimaud-u, nekakšne male Benetke. Lepo.

St. Tropez s trdnjave, desetine jaht se trudi priti v zaliv, kaj šele v privez!

Seveda pa nismo mogli brez hribov. Tam je pravzaprav mnogo lepše. Vsaj meni. Mesteca so - vsaj zgledajo - bolj pristna, čeprav še vedno vsi živijo od turistov.

In ne moreš verjet, danes je celo deževalo. Dve minuti. Nihče se ni sekiral pa se nismo niti mi.

 

Tags:

po svetu

Romantika

by piskec 29. junij 2007 21:39

Azurno morje, peščene plaže, mivka, palme, tržnice polne barv in prekrasni večeri s polno luno.

Ah, vse to imamo, ja!

Enkrat smo se že selili. Jutri se naslednjič. Tri dni bo kar dovolj. Prišli smo nekje do Toulona, potem pa obrnili nazaj. Hyeres nam ni bil všeč, zdaj smo nekje 50km od St. Tropeza. Naprej tudi ne gremo več, smo že kar fino daleč. Torej jutri nekam proti vzhodu. Ampak ne prav veliko, si moramo še kar nekaj stvari ogledat tukaj naokrog.

Slik na milijone.

Tags:

po svetu

Lavanda

by piskec 27. junij 2007 20:10

Včerajšnji dan je bil bolj v iskanju sivke - Lavande.

Iskali smo in iskali, med gorami in jezeri Provanse,

dokler je končno, vsi zmatrani, nismo tudi našli.

Še domačini niso vedeli, da jo imajo...

Na koncu dneva smo se lahko pod hribi, na peščenih plažah, končno skopali.

Danes pa je bil dan v iskanju naslednjega kampa... Uffa, to pa je bil podvig!

No, takole pa razpakiramo:

Vroče je, a piha, tako, da ni hudo. Zmatrani smo ko pesi, Helena nas poja naokrog, a nam je, najbrž prav zaradi tega, lepo!

Tags:

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS