Včeraj sem si končno šel kupit tisti gel, ki mrzel ostane. Da si ga bom na svoj gleženj dajal. Končno, ej.

Nekako sem se držal metode RICE, samo, da je bila dozdaj le bolj RCE, brez Ija vmes.

Po pravici povedano, ne vem zakaj sem to naredil, ker je ta metoda itak uspešna v prvih 48 urah po poškodbi. Jaz pa s tem začnem po prvem mesecu.

Super. Pametno.

Itak sem pa včeraj ugotovil, da gleženj sploh ni več zatečen.

Najboljše, da si grem kupit štumf za laufat in da spravim svojo r*t spet na krog okoli Krtine, anede?

No, ajde, po dopustu pa res!

Ja, zgleda, da Moravče res niso pokrite z GPS signalom. Gradiško jezero hočejo skrit pred navalom turistov, to je to!

Ah, preprosto ne lovi, kaj čmo. Najbrž zato, ker je vse skupaj bolj luknja.

Sem pa danes našel klanec vseh klancev. O madona... ta pa je. Še števec je nehal kazat, ker sem šel preprosto prepočasi. Ampak sem bil trmast, pulz nabil na 182, makadam je šprical naokrog, prišel sem pa le. Trma trmasta.

Nisem pa čisto verjel, že od začetka je tak hudičev vzpon, pa še makadam, ko se moraš nagnit naprej, da ti balance ne dvigne v nos, ti pa zadaj začne spodrsavat. Ja, fino...

Se mi zdi, da tam ne bom šel več, preveč matrarije pravzaprav za nič. Raje kakšnen asfalten klanec še vzamem.

Klanec vseh klancev je na točno na polovici Gradiškega, zaviješ levo navzgor, proti Vinjam pri Moravčah. GPS ne lovi, tako, da tudi pokazat ne morem. Seveda pa je to KVK (klanec vseh klancev) zame, za povprečne kolesarje najbrž ni hud, kakšni dobri ga pa sploh ne opazijo...

Skratka. Torej. Kakorkoli že. Seveda. Kje sem??? Tale KVK me je čist zmedel!

53:27, 15,925m, max 59,7km/h, avg 17,9km/h, 157/82%, 739kCal. Najnižja videna hitrost 0,0km/h. Hm, ne zmore manj pokazat... Po KVKju sem bil bolj kot turist. Srednješolka, ki se je vračala z biciklom domov, me je pustila kar fino zadaj... Ojej.

Skupaj: 84,86km.

Sem si pa že izbral drugo turo. Morda bo bolj zanimiva. Moram malo vadit na isti relaciji, da vidim ali sploh kaj napredujem ali ne.

Ah, pa saj gre, važno, da se malo zmatram in da je gleženj vedno boljši. Kljub negodovanju nekaterih! Anede Rajko???

Ma, zame je Kokrško. Od nekdaj bilo in tako naj tudi ostane. Kakšno Kokrsko... ah.

No, tole je vse, kar sem od njega imel:

Naši pohodniki v daljavi. Še slikal jih nisem pravočasno, ko so odhajali, le ena drobna oranžna pika se še vidi... Šmrc.

Je*emti gleženj.

Zato pa je več tule in tule.

Še dobro, da ni vse odvisno od mene! ;)

Prejšnji teden so imeli še pri Flori zaključno predstavo za starše. Konec šole se nezadržno in hitro bliža.

Skupaj naredijo kar vsi trije razredi, ker je vseh skupaj bolj malo. Ko je hodila v prvi razred, so bili skupaj z drugarčki, v drugem je bila skupaj s pručki, v tretjem pa je spet skupaj z drugarčki. Zanimiv način pouka, kajne? No, drugo leto pa v "pravo", veliko šolo. Upam, da se bo znašla, tole je bilo bolj domače dosedaj. Kar pa je spet dobro po eni strani.

No, tršica jo je pohvalila, še posebej pa izpostavila, da se ji v treh letih ni uspelo niti enkrat skregat. Uffa.

Vsi skupaj so naredili prav fino predstavo, skupaj z igrico, zabeljeno s polno štosov. Flori je bila zadolžena za sceno, igrat pa seveda noče.

Tale je malo tehnična in pomeni First In First Out.

Načelo po katerem delujem namreč.

Vse se steka nekam na eno mesto in potem počasi obdelujem stvar po stvar. Tako pač delujemo moški, anede?

V realnosti je to seveda bolj zapleteno, saj se interesi kar naprej menjajo in stvari od spodaj priplavajo direktno navzgor, nekatere pa čakajo, čakajo. Odvisno od njihove pomembnosti.

No, ampak tudi meni rata. Ene tri mesece je trajalo, kar je kar dober rezultat!

Razliko ponavadi opazi samo izvežbano žensko oko.

No, poštar se ni nikoli pritoževal!

Mater ej, tri mesece... Uff, sem pa res nemaren včasih...

Zvečer it na kolo ni ravno najbolj pametna zadeva. Moral bi imet čelado, očala, verižno srajco in bit sploh kot kak srednjeveški vitez.

Edino potem ne bi bil ves pretepen od raznoraznih žužkov. Kako se zaletavajo, še posebej majski hrošči so enkratni! Ti prileti v glavo s pravim šusom... Gledat pa itak ne smeš naravnost, dihat pa na škrge.

Ampak prej ni bilo časa, pa sem tik pred mrakom ven skočil. Tako sem moral pol poti vozit z lučko na dinamo, kar je seveda še dodatno veselje.

34:25, 11,058m, max 50,8, avg 19,1km/h, 160/84%, 487kCal, najmanjša videna hitrost 5,1km/h. Uff, sem letel v klanec, kaj!?

Skupaj 68,9km. 

Danes sem si izbral le tisti prvi klanec, gradiškega sem spustil, prehitro se je tema delala. Eh, nekaj pa je, malce rekreacije.

A čeprav niti rezultat niti utrip ne kažeta, da sem bil kaj posebno hiter, pa sem bil danes kar fino utrujen. Bogve zakaj, najbrž tak dan, cel dan zunaj, vsaj trikrat že preznojen do konca in že od prej zmatran. Vsaj zgleda tako...

Pa sva ga le postavila! Našo Ogromno zverino...

Izkazalo se je, da je res ogromna mrcina, a sploh ne težka za postavit.

Manj kot ena ura je bila potrebna, kar je za prvič prav super. Računam, da pridemo nekako do pol ure, kar ni mnogo več, kot pri prejšnjem.

Začelo se je s škatlo:

Iz škatle pa torba:

Kot babuške:

Tole vse je lepo zvito noter:

Razprostreva ga lepo po tleh:

Palice skozi in že stoji:

Še spalnice, kar tri:

Končno en šotor v katerem lahko stojim in to čisto normalno:

In to je to. Postavljen šotor.

Ogromen je, ogromen res. Ne vem, kje bomo take parcele sploh našli. Še dobro, da letos ne gremo na hrvaško, tam je vse majhno, že s prejšnjim smo imeli težave. Bog ne daj v visoki sezoni...

Zlaganje nazaj predstavlja večjo težavo, a sva uspela že v drugem poskusu. No, v torbo sva ga stlačila, v škatlo pa ne gre več... Ne vem, kako jim rata to zlaganje, cela znanost tole pakiranje!

Eh, super. Sva povsem zadovoljna, končno enkrat nekaj prostora! Jupi!

Po dolgem času sem šel zadnjič spet po Ižanki. Joj, veselja!

Kar malo sem se odvadil, zato sem kar naprej mislil, da bom zdaj zdaj zgrmel v graben. Ker to ruka, avto gre gor in dol, volan moraš držat kot nor.

Včasih ni bil tak problem, saj sem se vozil gor in dol vsak dan. Zgleda se človek res vsega hudega navadi, kajne? Pa potem še hitreje tudi odvadi.

Ampak... Luknje se počasi poslavljajo, ravno tisti dan, ko se jaz spravim na Golo, so cesto na novo asfaltirali, od konca Lj pa tja do Iga. Zato sem moral čez Mateno in sem tja, kamor sem bil namenjen, tudi zamudil.

Zato mi je šinilo v glavo, da bo z novim asfaltom tale naša folklora kar naenkrat odšla. Odkar pomnim, je bila taka, luknjasta, vedno si moral paziti, da ne zgrmiš levo, desno, v graben. Mladi fantje so prehitevali, noreli in se včasih tudi - na žalost - zaleteli, megla ni bila nikoli prizanesljiva, včasih nisi videl dva metra pred seboj. In tiste luknje, nagnjeno cestišče... Ojej, pravzaprav jo bom pogrešal.

Kolikor so meni starejši povedali, je cesta skoraj ista še od časov Tita, tam nekje v 50-ih, ko se je enkrat oglasil na Igu. Takrat so prvič naredili "cesto". In to vse plavajoče, naloženo s smrekovimi (borovimi?) vejami, na barju je pač težko graditi. Enkrat potem so jo še razširili, na vsaki strani po meter, a seveda se ni nihče več ukvarjal z vejami in plavajočim načinom. Zato je osnova ceste še vedno čisto ok, le ob strani, tisto, kar je bilo razširjeno, se kar naprej poveša. In potem to krpajo ko nori, vsako leto znova. Namesto, da bi kdo naredil tako, kot je bilo že v začetku... Veje, veje!

In zdaj bo cesta čisto nova. Koliko časa neki?

In ker se mora take, malo tudi sentimentalne (trideset let bo tega, kar sem prvič šibal po Ižanki s kolesom v Iški Vintgar) stvari nekako arhivirati, sem posnel en video, da se bom še kdaj spominjal in otrokom razlagal, kako fino te je znala Ižanka pretresti.

Seveda sem to naredil šele, ko sem šel nazaj, in to šele na koncu, v Ljubljani. Tista cela Ižanka, od Lj do Iga je za vedno izgubljena. Če pa kdo hoče še občutiti veselje ob nagibanju, naj gre raje v drugo smer kot kaže video, od Črne vasi do konca Lj je občutek bolj pristen!