Pa mi vi povejte, kako naj imam normalen pritisk, ko je pa treba:
- skočit iz službe med delom,
- se prebijat med totalno gnečo z avtom do Metelkove,
- se tolažit, da: saj to ni toliko denarja, ko parkiraš v garažni hiši,
- se tolažit, da boš čakal le pol ure, ker pred ordinacijo čaka danes samo 249 tetk,
- se tolažit, da morda te pa zdravnica danes ne bo vlekla za ušesa.
Seveda je narasel na 148/110. In potem me je še hecala, da ni tam nobenih belih halj. Jaz sem pa zavijal z očmi in si prislužil kontrolo čez tri tedne. Spet.
Ampak šel sem pa tja z namenom, da ji povem, da tečem! Vedno me je palila z njenim tekom in podobno, jaz pa sem vedno zatrjeval, da sem raje mrtev, kot da tečem. O tem, da sem požrl ponos in vse tone zarečenega kruha in vse ostalo, raje ne bom govoril, in sem se, meni nič, tebi nič, na veliko hvalil z mojih tekom.
Pa je bila zadovoljna! Končno... Sem si oddahnil, evo, končno sem jo pomiril, končno me bo spustila iz krempljev!
Japajade.
Po malce hvale in navdušenja, malo utihne, me pogleda, dvigne desno obrv in izstreli: "Ste kdaj pomislili na kolo?"
Ma, pejt u &%$"#%#/(()"&/"%"$#&%#(#()... Arggghhhhhhhhhhhhh. K moja mama, nkol zadovolna... Vedno se da malo več, malo višje, malo hitreje, malo..., kaj? Grrrrrrrr.
Ah, kaj bi govoril. Tole še dolgo ne bo pošlihtano. Najbolje, da se kar navadim. Metelkova, Hir Aj Kam, Hir Aj Go.
Presneto moram pazit, kaj pri njej govorim, včeraj je celi ordinaciji prebrala, kaj zapiše v moj list: "dobil kolo za rd. Po pol ure kolesarjenja se je moral kar uležat." Ma, madona, cela ordinacija v smeh, skupaj s študentom. Še sreča, da so vrata debela, drugače bi se smejalo še vseh 248 tetk pred vrati.
Mislim... take stvari imam v svoji kartoteki.
Potem pa mej normalen pritisk.