Predbožični čas je bil v letu 2016 s stališča inverzije super zanimiv. A je to pomenilo, da si moral it gor, gor nad meglo!

In me je seveda tiščalo in tiščalo in tiščalo. Dokler se je pač dalo, potem me je pa odneslo proti hribom kar med tednom. Vsaj na Velko je bilo treba it.

Kakor je bilo do Primoža trpljenje v megli, pa se je kmalu nad Primožem razjasnilo. O, ja, in to kako!

Mahnil sem jo po lovski do Kisovca, pozdravit Tomija 

nato pa še naprej do Domžalskega doma. Povsod sem samo gledal in porival odprto čeljust nazaj gor. Kako naj ne bi!

S Pasje peči se mi sploh ni dalo več dol. Bil sem v kratkih rokavih (20.12.!), bilo je toplo s prekrasnimi razgledi, v dolini pa...

O, saj, prehod med meglo in soncem je bil prekrasen, srce je kar igralo,

a kaj, ko si potem potopil direkt v meglen zdrizast minus dve. Bljaki.

Kaj torej narest?

Ja, večkrat it! Ven iz megle, gor, gor, gor!

December 2016 je bil poln inverzije in seveda nas je zaradi tega še bolj vleklo nekam gor.

Kot, da nas že tako ne vleče dovolj, še ta presneta inverzija.

V dolini megla, mraz, a vsaj snega ni bilo. V hribih tudi nobenega snega, zaradi inverzije je bilo tudi dosti bolj toplo. 

Pa smo se odločili za našo poznojesensko turo - na dvorišče Grintovcev, na Kompotelo pojdimo! Razgledi visoko nad dolino so vedno fantastični, hoje pa tudi ni prav veliko.

Takrat seveda nihče še ni vedel, da nas čaka prav zoprno presenečenje. Planina Jezerca, do koder smo se hoteli zapeljat, je namreč na nekih 1400 metrih višine, kar visoko. A snega že dolgo ni bilo, gor je itak topleje, tako, da sem se tudi jaz mimogrede strinjal: no, pa pejmo!

V snegu me že ne bi spravili z avtom gor, ni šans.

Potem pa se odpravimo, z našega konca je kar nekaj vožnje do Cerkelj in naprej proti Ambrožu. Iz doline se tudi ni veliko videlo, megla je bila kar gosta. Ko pa smo prišli malce višje... je vse okoli nas vedno bolj postajalo belo. Prosim? Kaj? Kako? Krvavec ves zelen, okoli nas pa vedno bolj belo. A to je tako hudo ivje al kaj?

Kako, hudiča?

K sreči se niti še nisem dobro zavedel, ko sem že peljal po kar konkretnem, seveda nespluženem, snegu. Na Ambrožu sem že ves nesrečen kar s ceste na parkirišče zavil. Kakšna cesta pa je zdaj to? In od kje ta sneg, ko pa je povsod naokrog vse zeleno?! Tole pa že ni ivje, tole je povsem konkreten sneg! Še na vrhu Grintovca je kazalo na manj snega, kot ga je bilo tukajle naokrog! So imeli ponoči snežno nevihto? Samo za pobočje Krvavca, posebej za nas, zame? Da bo vožnja prijetnejša?

Včasih se ti res zazdi, da je cel svet naperjen proti tebi. Kako tudi ne bi?!

Ampak bilo je pa res lepo.

In smo tam kar stali in slikali, sam pa se nisem mogel odločiti. Še vedno sem globoko dihal in kar nisem mogel verjet, da se ta sneg in snežena cesta dogajata meni. Pa ravno meni! Ki nikakor nočem vozit po takem, sploh v hribih ne... ko se spomnim skoraj vseh nesreč, ko je kdo zapeljal s te ceste... 

Lepo pa je res bilo. Eh, sranje.

Tako človeka kaj piči in sam niti ne ve, kako in zakaj. Tokrat me je pičila trma in ne bo mene tale sneg! Ne pa ne! In sem obrnil in zapeljal kar naprej, proti vrhu! Ni bilo najlažje, od začetka je vse vrtelo, spodrsavalo, dokler nismo dobili začetne hitrosti, je šlo po celi cesti sem in tja. Pa se nisem dal, mali francoski japonec pa tudi ne. K sreči so bile vsaj gume zimske, z letnimi bi najbrž pod breg zapeljal že kak kilometer nižje.

In sem tiščal gas povsem enakomerno in samo upal, da me kdo ne ustavi ali upočasni. Kdo ve ali bi spet lahko speljal...

Pa smo prišli, k sreči brez večjih težav. Oziroma vsaj zdaj tako mislim, takrat pa sem najbrž sproduciral kak liter adrenalina in pustil odtise na volanu.

Čista zima. Če pa si pogled uprl malce višje - kako je zdaj pomlad gor, zima pa dol?!

In ravno tu, na Jezercih je bilo še najhuje. Spodaj je bilo malo bolje, zgoraj pa veliko bolje. Sneg, presneto...

Na Planini Koren smo preizkusili bife - bil je založen in seveda odprt. Lepo tole deluje, upam, da tudi kaj prinese, ne samo stroškov!

Malo smo morali še poplezati

in smo že bili na balkonu - Planina Košutna.

Smo kar sedeli in sedeli. Prekrasno!

Kakšne velike vročine seveda ni bilo, a vseeno bolje, kot v dolini. Brez tiste vlažne meglene zdrizavosti.  Mraz nas je vseeno pregnal naprej. Do Kompotele in razgledov!

Najbrž je to povsem običajno za človeško naravo, a bolj kot si navdušen, več slikaš. In tokrat se res nismo držali nazaj. Pa midva, pa vidva, pa onadva. Vsak z vsakim, vsi z vsemi.

Skoraj, da smo pozabili na hribe. Zaradi tegale razgleda sem tule večkrat, najraje pozno jeseni. Ali pa zgodaj jeseni. Ali pa poleti. Pa tudi spomladi ni slabo. No, razen pozimi, takrat je cesta snežena... Ja, presneto!

Ja, mraz je že kar bil. Za razbijat led ravno prav!

Medtem, ko sem se sam sekiral, kako bomo prišli po tisti presneti zasneženi cesti dol, so imeli drugi povsem druge skrbi. Naprimer kako okrasiti dom, prazniki se bližajo!

In ne, nič nismo sami porezali, le pobrali smo že odrezano vejevje - markacisti so morali prav pred kratkim malo obnavljati pot! Ravno prav torej.

Dol je šlo z avtom malo lažje, otoplilo se je in snega je že veliko pobralo. Uffff, k sreči.

V dolini, kjer pa je bil spet mraz, pa snega seveda ni bilo več. 

No, kaj takega pa mislim, da se nam še ni primerilo. Ko ima vmesni pas povsem svoje vreme, svojo snežno nevihto. Ko moraš skozi sneg do sonca in toplote!

Tokrat sem sredi decembra peljal naše goalbaliste na turnir v Zagreb.

Celo dve ekipi so nabrali - je moral igrat še trener!

Do Zagreba smo se komaj prebili, taka megla je bila. Videlo se ni nič. K sreči pa greš v mestu več ali manj le naravnost.

Telovadnica nekje sredi mesta je bila še iz mojih časov, me je kar malo prijela nostalgija. A parket je res dobra pogruntavščina, še ko je tako star, se še precej dobro drži. Vse se miga in poka, a občutek je še vedno dober.

Nekje vmes sem si rekel, da grem malo pogledat po mestu in sem kljub megli zakorakal po eni od ulic. In ker sem hiter in ker mi hoja ne dela težav, sem pravzaprav skoraj mimogrede - no, v kakšni uri - prišel čisto do centra.

Advent v Zagrebu so v letu 2016 povsod oglaševali in res je bilo povsod ogromno ljudi in turistov. Skoraj je kazalo tudi na sončka, a ga ni in ni hotelo bit, pokrovka je bila premočna.

Ker sem bil sam, brez cilja in kakega velikega navdušenja, sem kar hodil, hodil in še hodil. Še na kavo sem komaj šel, sem se moral prav prisilit, da sem se nekje ustavil. Potem me je pa spet odneslo kar nazaj, v telovadnico.

Na zaključne boje.

Na podelitev kolajn in priznanj.

Evo naših. Dve ekipi.

Tako od adventa v Zagrebu nisem imel prav veliko. Ampak saj to niti ni bil namen. Glede na vse to, sem pa še prav veliko videl, ha!

Konec novembra sva se spogledala - "a na Menini sva letos že bila?" Ojej! Kdo bi vedel, ampak že dolgo res nisva bila!

Je bilo treba takoj popravit napako. Kljub temu, da je bilo zunaj bljaki in zdrizasto in mrzlo in... Pa pejva, na Menino greš pa res lahko kadarkoli.

Sploh, če se zapelješ malo višje. Da je zdriza vsaj malce manj.

Resnici na ljubo, prav mraz že ni bilo. Od začetka je še zgledalo, da bom zmrznil, a hrib naredi svoje. Kljub tej presneti megli...

Potem pa se tam nekje ne prav daleč pod vrhom, začne oglašat nek čuden zvok in jaz pameten: "ja, seveda, to je tisti potok tamle naprej. Zgleda je velik vode!"

No, kmalu se je izkazalo, da potoka sploh ni. Ni. Ga nikoli ni bilo. In ga tudi ne bo. Od kje meni potok, ve samo... hm, čaki, kdo že? No, takle mamo...

Ampak zvok ne pojema, venomer glasnejši je, še najbolj spominja na kak vihar. Seveda spet jaz: "aja, to je veter gor na vrhu! Se bo treba oblečt!"

No, kmalu se je izkazalo, da... saj vemo, kako to gre, ne? Vetra seveda ni bilo. Zvok pa je bil vedno glasnejši in naju je postajalo kar malce strah, saj je res vse skupaj že dobro zavijalo! Tretjič nisem hotel več bit brihta, pa sem bil raje tiho. A res je iz trenutka v trenutek zgledalo, da se dogaja nekaj velikega. Pa potem na jasi le zagledava: ptiči! Ptiči, stotine ptičev, tisoči ptičev! Uau! 

Kaj se, hudiča, dogaja? Nikoli še nisva videla takih količin ptičev in zvok tisočev kril je bil res nekaj povsem posebnega! Vse je zgledalo, kot da ptiči bežijo pred nečem in da bo vsak trenutek za njimi prišlo - kaj? Cunami? Vihar? Potres? Skratka, precej nelagoden občutek, ko ne poznaš in ne veš, kaj se dogaja. 

Skušava slikat, pa je zaradi megle vse skupaj le pikčasto. Niti enega ptiča ne moreva ujet, si ga ogledat. Vse pa še vedno vrši.

Bolj ko sva pri vrhu, manj je ptičev, vse se počasi umirja, tudi midva. Na stolp tokrat ne greva. Moker, spolzek in še vedno precej majav.

Teloh že kuka. Konec novembra! Snega v 2016 še zdaleč ni nikjer.

Koča je k sreči odprta, da se vsaj malo pogrejeva. Pot dobro poznava, v tej megli bi lahko še zgrešila...

Nazaj grede spet naletiva na oglušujoče vršenje, ko zakoračiva na jaso, se okrog naju dvigne na tisoče ptičev, na tisoče! Počutiva se povsem nerealno. Kaj se dogaja tem ptičem in kaj počnejo tu v tako ogromnih količinah?!

Nič nama ni jasno, a se jih kmalu navadiva. Le slikati ne moreva niti enega samega primerka. Niti vidiva jih ne dobro, vse gre prehitro, v megli je vse zabrisano.

Tako pot navzdol mine v čudenju naravnim pojavom, zdrizasta megla naju niti več ne moti.

Menina tako ponovno mine hitro in s polnim presenečenjem! 

Doma preveriva in izkaže se, da sva naletela na milijonsko jato pinož! Pinož? Pinož! Na vsakih par let se tako zgodi, da našo deželo v iskanju toplejših krajev preletijo milijonske jate pinož. Par dni so pri nas, nato pa letijo naprej, gnezdijo pa precej izjemoma.

No, videti toliko ptičev na kupu, je bila vsekakor precej dobra izkušnja! Kako bi šele bilo, ko bi bilo vreme lepo in bi se te ogromne jate videlo malo bolje, kot se jih je tokrat pravzaprav bolje slišalo! Uau!

Pinože, dobro ste naju!

Milijonske jate, midva pa prineseva domov slike nekih zabrisanih pik v megli. Eh.

Konec novembra smo se ponovno zbrali vremenarji. Po dolgeeeem času spet.

Branko nas je povabil na Srečanje, gremo malo pogledat kako vremensko postajo, Kostanjevico in kostanjeviško jamo.

Pa smo šli, na žalost le nas šest, a nekaj vseeno je. Mladina ima veliko za povedat, na srečanja jih pa več ali manj ni.

Vreme je bilo ravno vremenarjem primerno. Še dobro, da ni zlivalo.

Višino vode si je seveda treba ogledat!

Potem smo pa zavili še k kostanjeviški jami. Tam okrog smo enkrat že bili na trekingu, v sami jami pa še nisem bil.

Včasih zna voda iz jame tudi tole kočo odnest.

V jesensko zimskih mesecih je jama odprta le za skupine, pa še mi smo morali biti bolj previdni. Nekateri že spijo! 

Jama je pravzaprav enkratna, prekrasna! Majhna, a resnično nadvse lepa! Imeli smo tudi super vodenje, kar se potem pozna pri priljubljenosti.

Brez fotografskih tehnik seveda ni šlo. Enim uspejo bolj, meni malo manj. Kje pa imam potrebno potrpljenje...

Po ogledu smo se odpravili še nekam med vinograde, na pobočja nad Kostanjevico. Nekam tja, kjer sva se s Heleno poročila.

A tokrat smo iskali hiško, ki ima jamo kar v sebi. Takole, ob sodih dobrega cvička še mala vrata

in precejšnja luknja dol, dol, dol! Vse te jame so nekako povezane.

Z jamarji smo jih kar nekaj rekli, se čudili jami v zidanici in tudi preizkusili nekaj čisto novega cvička.

Super, kaj če človek še drugega, ne?

Tule, pri Žolnirjevi zidanici smo bili s PDD pred kratkim - po izletu v Krakovski gozd -, tokrat pa je bil zaprt. Smo si privoščili kosilo spodaj, v Kostanjevici.

Razgledi res niso bili prav posebni. Z veliko domišljije pa si vsaj kaj videl.

Po obilnem in dobrem kosilu smo šli pa še na en sprehod, da malo pridemo k sebi!

Malo nas je in premalokrat imamo ta srečanja. Škoda.

Časi niso ravno naklonjeni takim prostočasnim / prostovoljnim dejavnostim. 

Ampak najbrž bomo še šli kam. Če ne prav kmalu, pa malce kasneje! 

Bolj gre proti koncu leta, bolj me vleče na Kamniški vrh. Ne vem točno zakaj, mislim pa, da ima nekaj opraviti z njegovo lego, ki tako lepo nalega proti soncu ravno nekje ob zaključku leta.

Sicer sem bil tokrat malo prej, 3.12. pa tudi sonca prav veliko ni bilo, a vseeno. Če se ti kakšen hrib takole zalušta, ni hudir, da bi se ga branil!

Najbolj sem navdušen nad potjo iz Klemenčevega mimo Korošaških slapov, ki sicer ni označena, je pa vedno mirna, lepa in dovolj shojena. Pa še do Osredka sem že povsem moker, tako fino gre direkt v hrib.

Ker sem šel v tej sezoni prvič takole sam naokrog, sem si zbral malce manj naporno zadevo. Do grebena in potem po markirani poti počez

in po cesti, ki pelje z Ambroža do Osredka

direkt do Ambroža. Kjer sem bil popolnoma sam. Še domačine sem moral zbobnat skupaj iz neke štale.

Navzdol jo potem mahnem spet po markirani poti čez Vrata proti Klemenčevem. K sreči je bilo vse blato, ki ga je v teh časih vlačenja lesa iz gozdov na tone, fino pomrznjeno. Juhu!

Potki je včasih malo lažje, včasih pa tudi malo težje sledit. Vsekakor je bolje, da veš, kje se potikaš. Je pa vse več ali manj pospravljeno in se ti ni treba več plazit med podrtijami.

Takole spet na izhodišču, vremena še vedno ni bilo. 

Me pa vedno kdo razveseli. Na ravnem, ej, na ravnem ima zataknjen kamen pod gumo! Če bi ga slučajno kdo porinil, al kako?

Čez en teden sem se ponovno odločil za enako turo! Mi je prirasla k srcu in zdelo se mi je, da sem morda pa naredil malce premalo. Bo treba povečat krog!

Tokrat je bilo vreme mnogo lepše!

Še Osredek s svojo udrto cesto je bil nekako bolj vesel.

Pa sem šel kar gor. Tista pot počez čez pobočja Kržišča je sicer malce zoprna, a hitro si na Kriški planini. Do tu sem srečal le enega pohodnika s psom. Ni prav veliko.

A če sem že tu, moram vsaj pogledat malce na drugo stran, pogledat, če je kaj snega.

In ja, hej, sneg JE bil! Kot, da bi stopil v nek drug svet! Ob smučarjih me je še zazeblo,

raje sem se urno obrnil v povsem drugo pesem:

Pr Florjan sem se okrepčal in jo nato tokrat mimo Ambroža ucvrl v dolino. S parimi flikami snega v kakšnem bolj zakotnem kraju.

Do Klemenčevega sem prišel ravno v senco, v tisti strmi dolini hitro zmanjka sonca. A ravno prav.

Tile krogi so mi nadvse blizu in najbrž bom še večkrat tule naokrog blodil. A ker je časa malo, hribov pa veliko, bo treba najbrž spet počakat nekje do konca leta.

Takrat je tisti čas, ko me spet vleče v te konce.

O, Mokrica naša, kjer stoji... ah, ne, ne, ne. Da ne bi slučajno naklepal kakih rim.

Mokrica je koča na Veliki planini in naša stalno obiskovana točka. S prijatelji se vedno rada vračava tja, vsako leto približno dvakrat. Tudi 2016 ni bilo izjema. Enkrat, pozimi, smo že bili, jeseni je pa seveda povsem druga reč!

4.11. je bil nadvse lep petek! Prekrasen, prelep, pre-pre-pre. Lahko bi dodal še mnogo poveličevalnikov, pa bi bilo še premalo. K sreči so me tokrat spustili iz avta na poti proti gondoli že spodaj, pri Calcitu, je bilo dovolj časa.

In ko bi le videli, s kakšnim veseljem sem se zapodil v te jesenske barve... Kako pa se tudi ne bi, kaj?

Razgledi s Pasje peči nikoli ne razočarajo, sploh ne, ko ni niti oblačka! Še jaz, ki sem ta razgled pa res že velikokrat videl, spustim kakšen ah in oh. Povsem nenadzorovano.

Vse smo spet lepo naštudirali. Ravno sem prišel v Domžalski dom, evo vseh ostalih tamle na poti! 

Za začetek smo hoteli izkoristiti petek, ko smo že šli od doma prej kot ponavadi. Za vikend je bilo namreč napovedano slabo vreme, petek pa je bil prekrasen. Tako, da smo kar hodili malo naokrog in uživali.

Kakšne velike vročine sicer ni bilo, bilo pa je zaradi tega še posebej lepo!

Kakšno je treba tudi po moško rečt, se pogovorit!

Potem pa naprej po Planini, malo gor in dol. Drevesa so bila prav super, točno se je videlo, kje jih je obsijalo sonce.

Mi pa smo kar tekali za sončkom,

ki ga je bilo k sreči proti večeru še kar nekaj!

Tokrat smo šli gledat še okno in se spomnili na nesrečno mlado smučarko, kar je bilo povsem v nasprotju z lepotami...

Dan je potem hitro odšel, ko pa je prišla naslednji dan sobota, pa ni bilo več tako lepo.

Ha: 

Kaj drugega, kot malce sem in tja tudi nismo mogli. Ena sama zdrizasta megla.

Večino dneva je bilo treba preživet v koči. Ali pa v koči malce nižje - Zelenem robu.

Ker takole pa res ni kakšnega velikega užitka v potepanju:

Le Helena in Tamauček nista hotela obupat in sta šla še poiskat vrh Gradišča. Da ga ni v megli slučajno kdo podrl, nikoli ne veš!

Naslednji dan... no, naslednji dan je bil pa še hujši. Veter je bril, megla je bila ista, le še bolj pršilo je iz nje. Bljaki. Zato smo se kar hitro pobrali... kdo ve, lahko se zgodi, da še gondola ne bo vozila.

Pa k sreči je, veter je sicer bil, a ne tiste smeri, ki škodi vožnji gondole. V dolini pa je bilo malce bolj znosno.

Jaz pa sem seveda moral kar lepo peš navzdol.

In se je ponovila zgodba od prejšnjič, ko je ravno pri prehodu k Domžalskem domu spet tako grozovito pihalo, da je tokrat celo mene kar lepo položilo po tleh! Si kar nisem mislil, da je kaj takega na Planini mogoče... Pa sem lepo moral podstaviti koleno in roke, da me ni povaljalo celega po tleh...

K sreči za robom ni pihalo več in do dol sem imel le popotnico rosenja, a to ni bilo pol tako hudo.

Težko se je naveličat te Planine, vedno, vsak dan, je nekaj drugega. In če že po takem lepem petku misliš, da boš lepo skoz prišel, te v nedeljo veter nese po tleh... Jep, vremenska napoved je življenjskega pomena!

Pri gondoli so ostali še nekaj spili (takrat hiša še ni pogorela!), se poslovili, potem sem bil pa tudi že jaz v dolini!

In vse je bilo ok, le da svojih ključev nisem našel. Ah, najbrž so v jakni, v nahrbtniku! 

O, ja, v jakni, ja! 

Prav na zadnjega oktobra je bilo, cel dan sva bila s PD Domžale na izletu, zvečer naju je pa čakal še žur!

Ampak to ne žur tukajle nekje okrog, blizu, o, ne! Za ta žur sva se morala kar dobro potruditi, predvsem orientacijsko.

Tema je bila že okoli šeste popoldan, midva pa sva bila takrat komaj doma z izleta. Še preoblečt, zamenjat par stvari, dat v avto kaj za spat in hop, gremo nekam v hribe!

Nekam v Smrekovško pogorje, nekam, kamor sem si vedno želel, vedno so me zanimale tiste ceste: kam neki peljejo, kaj? In, evo, kaj boljšega za spoznat - pejt se po njih vozit. Sredi noči! Včasih je res dobro pazit, kaj si želiš, oziroma, če si že želiš, bodi bolj natančen, morda pa celo kdo posluša!

V Ljubnem sva se prvič izgubila - no, težko je reči izgubila, narobe sva zavila in sva morala nazaj - nato pa nama je šlo vedno bolje! Parkrat sva se ustavila, hotela klicat, a lej ga zlomka, signala seveda ni. Torej si prepuščen samemu sebi - greš, dokler pač gre. In šlo je precej, precej daleč.

Dvakrat sva obupala in že skoraj obrnila, a sva nato v naslednjih desetih sekundah prišla do križišča z baloni! Uau, kakšna strateška postavljenost! Sredi host, sredi ničesar! A baloni so nama rešili glavo in veliko poti, vožnje.

Prišla sva pa le! Sredi megle, sredi teme, direkt do koče! Juhuhuu!

Žur je bil zanimiv, v majhni precej ogreti kočici smo se gnetli in vsakič, ko si vstal izza mize, se ti je od vročine peči skuhalo v glavi. Zato smo se držali raje čimbolj pri tleh... Kako smo spali, raje ne povem, a jutro nas ni pričakalo najbolj naspanih. Prevroče, prevroče! Helena je vmes celo raje izbrala avto za spanje, kar pa je bilo pa spet vse nekaj drugega... 

Neprespana in zmačkana sva naslednji dan vseeno hotela nekam zavit. Nekam gor, saj smo direkt pod grebenom, kjer sva že hodila, prav blizu mora to bit! In če sva takrat spustila Veliki Travnik (malo zaradi kljubovalnosti, malo zaradi lenobe sem zapisal takrat), zakaj ga ne bi tokrat le obiskala?!

V jutranjih meglicah, prisotnih v najinih glavah in tudi nekje na najini višini.

Prebijala sva se naprej po cesti, po povsem neznanih terenih, se spraševala ali cesta sploh pripelje kam ali pa jo bo ravnokar konec? Kako sva sploh kaj našla včeraj, v polni temi? Še vedno nama ni bilo jasno.

Opa, opa, opa! Par tabel je šlo že mimo, nekaj nama jih ni bilo všeč, tale je bila pa čisto prava!

Čeprav bi bilo bolje, da ne bi bila. Blata na tone.

Krivec pa za vogalom.

Odvažal je vse, kar je mojster malo višje nažagal. Žago sva seveda slišala, on pa naju ni, zato sva bila bolj previdna, pot sva v tisti količini blata že povsem izgubila, do gozdarja sva se pa prebila kar povprek, tako da sva do njega prišla v varnem kotu in ob pravem času - ko ni več žagal. Kakšno smo rekli, nekaj o zapuščenih poteh in o tem, da bo počakal par minut, preden bo spet kaj podrl. 

Zato sva jo urezala kar direktno navzgor, čimdlje stran od podirajočih se dreves!

Malo skozi smrekice,

malo direkt v strmino,

naravnost pred bika! K sreči ga v novembru ni več.

Je bil pa travnik. O, ja. No, tu sva že bila, pri koči z najhitrejšim kuhalnikom se tokrat nisva ustavila. Pivo nama po naporni noči ni nič kaj dišalo!

Je pa počasi jemalo meglice...

In jih na koncu povsem pobralo...

In ko sva takrat rekla, da imava izlet tule gor že splaniran... ufff, si nisva mislila, da bo toliko časa trajalo in da bo prišel ob takem času. Sploh ne!

Presenetljivo manj znano dejstvo pa je, da ko pokukaš takole iz megle, zmačkanost kar naenkrat izgine, se odplazi neznano kam!

Velja tako za moške kot za ženske. Poskusite kdaj, res dobrohotno vpliva na um in telo!

Na koncu sva jo mahnila navzdol kar počez (pri tem pa sva seveda našla tudi pot, ki sva jo na poti navzgor izgubila!), da ne bi spet motila žage, a ker sta v sozvočju naokoli peli kar naenkrat dve žagi, sva jo morala urezat nekje vmes. In nama je uspelo. 

Le blatu se vseeno nisva mogla izognit, o, to pa nama ni uspelo!

Je pa bilo po osvežitvi sončka z vrha precej manj blatno v najinih glavah in naju vse to sploh ni motilo več... Kakšna sprememba od jutra!

Smrekovške ceste sva dala torej v dobri meri čez. Želja izpolnjena, čeprav sem takrat najbrž mislil, da jih bom dal čez peš. Je pa bilo z avtom prav tako zanimivo, saj nisi vedel ali bo za ovinkom cesta še ali je ne bo več...

Še v dolino sva se morala prebit nekje prek Primoža nad Ljubnim, kjer nisva imela niti približnega pojma, kje sploh sva. A včasih imajo tisti, ki si jim ne ljubi pogledat na karto, srečo. Srečo sva imela še z Mozirjem, kjer se je naproti odrešenika najine lakote hoferja, narisala še avtopralnica in avto je bil na koncu tak, kot da smrekovških cest sploh nikoli nisva dala čez.

In res... bolj, ko sva premišljevala, bolj se je tole zdelo precej nenavadna dogodivščina, še vedno zavita napol v temo in meglo. Nenavadna so ta pota, včasih bi se lahko sekirala, jezila, skakala, bentila, iskala ko nora... tokrat pa je šlo vse kot je treba. 

Tema in megla je torej le stanje okolja, ne pa duha, kajne?