O, Mokrica naša, kjer stoji... ah, ne, ne, ne. Da ne bi slučajno naklepal kakih rim.
Mokrica je koča na Veliki planini in naša stalno obiskovana točka. S prijatelji se vedno rada vračava tja, vsako leto približno dvakrat. Tudi 2016 ni bilo izjema. Enkrat, pozimi, smo že bili, jeseni je pa seveda povsem druga reč!
4.11. je bil nadvse lep petek! Prekrasen, prelep, pre-pre-pre. Lahko bi dodal še mnogo poveličevalnikov, pa bi bilo še premalo. K sreči so me tokrat spustili iz avta na poti proti gondoli že spodaj, pri Calcitu, je bilo dovolj časa.
In ko bi le videli, s kakšnim veseljem sem se zapodil v te jesenske barve... Kako pa se tudi ne bi, kaj?
Razgledi s Pasje peči nikoli ne razočarajo, sploh ne, ko ni niti oblačka! Še jaz, ki sem ta razgled pa res že velikokrat videl, spustim kakšen ah in oh. Povsem nenadzorovano.
Vse smo spet lepo naštudirali. Ravno sem prišel v Domžalski dom, evo vseh ostalih tamle na poti!
Za začetek smo hoteli izkoristiti petek, ko smo že šli od doma prej kot ponavadi. Za vikend je bilo namreč napovedano slabo vreme, petek pa je bil prekrasen. Tako, da smo kar hodili malo naokrog in uživali.
Kakšne velike vročine sicer ni bilo, bilo pa je zaradi tega še posebej lepo!
Kakšno je treba tudi po moško rečt, se pogovorit!
Potem pa naprej po Planini, malo gor in dol. Drevesa so bila prav super, točno se je videlo, kje jih je obsijalo sonce.
Mi pa smo kar tekali za sončkom,
ki ga je bilo k sreči proti večeru še kar nekaj!
Tokrat smo šli gledat še okno in se spomnili na nesrečno mlado smučarko, kar je bilo povsem v nasprotju z lepotami...
Dan je potem hitro odšel, ko pa je prišla naslednji dan sobota, pa ni bilo več tako lepo.
Ha:
Kaj drugega, kot malce sem in tja tudi nismo mogli. Ena sama zdrizasta megla.
Večino dneva je bilo treba preživet v koči. Ali pa v koči malce nižje - Zelenem robu.
Ker takole pa res ni kakšnega velikega užitka v potepanju:
Le Helena in Tamauček nista hotela obupat in sta šla še poiskat vrh Gradišča. Da ga ni v megli slučajno kdo podrl, nikoli ne veš!
Naslednji dan... no, naslednji dan je bil pa še hujši. Veter je bril, megla je bila ista, le še bolj pršilo je iz nje. Bljaki. Zato smo se kar hitro pobrali... kdo ve, lahko se zgodi, da še gondola ne bo vozila.
Pa k sreči je, veter je sicer bil, a ne tiste smeri, ki škodi vožnji gondole. V dolini pa je bilo malce bolj znosno.
Jaz pa sem seveda moral kar lepo peš navzdol.
In se je ponovila zgodba od prejšnjič, ko je ravno pri prehodu k Domžalskem domu spet tako grozovito pihalo, da je tokrat celo mene kar lepo položilo po tleh! Si kar nisem mislil, da je kaj takega na Planini mogoče... Pa sem lepo moral podstaviti koleno in roke, da me ni povaljalo celega po tleh...
K sreči za robom ni pihalo več in do dol sem imel le popotnico rosenja, a to ni bilo pol tako hudo.
Težko se je naveličat te Planine, vedno, vsak dan, je nekaj drugega. In če že po takem lepem petku misliš, da boš lepo skoz prišel, te v nedeljo veter nese po tleh... Jep, vremenska napoved je življenjskega pomena!
Pri gondoli so ostali še nekaj spili (takrat hiša še ni pogorela!), se poslovili, potem sem bil pa tudi že jaz v dolini!
In vse je bilo ok, le da svojih ključev nisem našel. Ah, najbrž so v jakni, v nahrbtniku!
O, ja, v jakni, ja!
Vpiši se