Še zadnja objava o lanskem letu. Je šlo in ga ne bo več. Kakor na vsa leta, tudi na tega gledam s hvaležnostjo. Da sem ga imel in da sem, preprosto, bil.

Lepega, žalostnega, grdega, vsega se nabere v letu. A najbolj važno je, da sem jaz v njem bil in ga živel. Ne bi ga zamenjal za nič na svetu. Čeprav je res, da je bilo to leto zelo prizanesljivo do mene. Le upam lahko, da bo tudi v prihodnje tako...

Tole je pa en od krtinskih ognjemetov. Škoda je le, ker se ne sliši kako je celotno obzorje bučalo vsaj dvajset minut. In čisto dobesedno: koliko denarja je šlo v luft.

Pa je spet čas za statistike. Tokrat za december 2006. Mogoče bom naredil še letno, ne vem še kaj bi se kaj iz tistega videlo.

Nič kaj pretresljivo novega. Obiska je kar nekaj, posebno so je poznalo slabo, deževno vreme. Takrat vsi pričakujejo spremembe.

Najbolj obiskane strani so več ali manj enake. Vremenske, no, razen blog še kar vztraja med prvih deset. Ni slabo, moram reč.

Tile pa naredijo največ prometa. Veseli me predvsem za najdi.si in google. No, pa tudi ostali me veselijo, ki uporabljajo naše vremenske storitve. Lista je še dolga, vendar z manj prometa, vseeno pa je zanimivo videt, kdo vse uporablja našo Napoved.

S čim neki se zabavamo fantje?

Malo pa moram tudi biti zraven... Fant mora imeti malo podpore pri neumnostih. Kdo mu jo bo pa dajal? ;)

Če še niste vedeli, kako se obnaša kanta za smeti...

Hvala bogu smo si danes vsaj en sprehod privošili. Sicer že skoraj po temi, a bilo je po zelo dobrem kosilu in nam je skrajno pasalo... Pa še deževat je začelo. Na koncu pa so Heleno še v službo klicali in smo morali skoraj tečt proti domu.

Boga reva je bila danes vsega skupaj 12 ur v službi. V treh etapah. Prvega januarja. Dobrodošel euro!

Mene še ne kličejo. Uffff.

Pa je prišel tudi dan streznitve. Novo življenje in tako naprej. Nič več Veselega Decembra, razvrata in dekadence. Spet se bo treba streznit, poprijet za delo, hodit v hribe in otroke vzgajat. Gostilne ne bodo več tako polne kot so bile prejšnji mesec, ne bomo več rajali kar naprej.

Končno.

Malo sem imel že dosti tega. Preveč je bilo, preveč... pa sem bil bolj med umirjenimi, samo ene par žurov smo dali čez. Ampak celoten duh praznikov je več ali manj samo še razvrat. Tak ali drugačen. Z alkoholom pa največji. Pa vsi se mamo radi pa voščila pa želje take in drugačne. One Big Happy Family.

Japajade.

Je svet kaj boljši? Tudi danes ni. In težko, da bo jutri. Pa čeprav smo si vsi zmetali v glave na milijone želja, uspehov in sreče. Priznam, meni se zdi to čudno in mi gre počasi na živce. Kot da so pa prazniki čisto nekaj drugega, ko živiš eno drugo življenje, ki z realnim nima nobene zveze. Nekje drugje.

Dovolite pokati petarde svojim otrokom? Ste jih vi pokali? Ko ste bili mlajši ali tudi danes ponoči? Težko je reči, da jih kdo ni pokal, cela ljubljanska kotlina se je tresla od raket in petard. Pa ne mi reč, da so jih metali samo otroci... Kako naj Mitju prepovem pedarde, če sem jih jaz enako veselo metal v njegovih letih? In če bi jih tudi danes metal, bi mi sploh še kaj verjel, da so nevarne in podobno? No, jaz jih že kar nekaj časa ne mečem več. Je preglasno, itak za vse poskrbijo sosedje.  Mitja pa je o petardah začel razmišljati že oktobra. Oktobra, ej! In jih je nabavil eno goro... Tako goro, da je bilo mene strah, da jih sploh ima v hiši. No, Helena se je spomnila salomonske rešitve in sva mu jih odkupila. Tako je imel samo še sedemdeset možnosti, da se mu kaj zgodi, proti prejšnjih tristopetdeset. Izboljšanje v vsakem primeru. Preprečit mu pa ne moremo. Če jih bo začel skrivat, bo samo še slabše. Kot da jih ne more v šoli dobit... Vse se danes lahko kupi, kajne?

No, upam, da bosta oba cela in zdrava. Do 12h morata biti doma. Pa da vidimo, kako se ima mlajša generacija!

Midva sva pa imela en tak neverjetno miren večer, da je kar za v zgodovino. Oba zadovoljna in srečna. Brez odvečnega rompompoma. Brez stvari, ki zamegljujejo pogled. Brez skušnjav.

Enkratno. Morava ponovit.

Po praznikih pa Novo življenje! Sicer pa spet ostajam doma, tamauček še vedno ne sme v vrtec. Ojejejejejejej.

Še malo pa otroci gredo na žur. Midva pa ostajava doma. Končno malo miru! ;)

Vsem Vam želim, da bi bili v prihodnjem letu bolj prizanesljivi do drugih in malček bolj trdi do sebe. Delajte na sebi, delajte dobro sebi in drugim. Ampak v vsakem primeru se mejte fajn.

Pa pustite kak komentar sem in tja...

Pa smo le uspeli priti tudi do Ljubljane. Kot vsako leto, smo šli tudi tokrat malo pogledat lučke. Kaj pa vem, kar moramo it. Nobenemu se nikoli ne da ampak gremo pa vseeno. Sicer pa smo potem vsi zadovoljni!

Leander je seveda takoj hotel Tigra in ga je s svojimi črnimi očki tudi takoj dobil. Potem pa smo se morali skozi gnečo prebijat še s Tigrom, ki nikakor ni hotel iti tja, kamor smo šli mi. Najraje je plezal po glavah drugih ljudi, ker je malo pihalo. Pa smo se mal kregal, ta večja pa sta bila kar malo razposajena. Nama pa se prav fino zdi, dokler so razposajeni, je še vse v redu. Samo mejo med razposajenostjo in podivjanostjo je včasih malo težko vzdrževat. Ampak gre, no...

Skratka, čisto ok.

A vidte Tigra? A VIDTE TIGRA??? Leander ni videl lučk, svoje očke je imel samo za Tigra. Mi pa, skoraj, tudi...

Tiger sedi z nami pri kosilu in Leander ga hrani. Hm. Balon je zanimiva stvar.

Danes smo šli po drva. In jajca.

Domov smo pritrogali poln avto, drv pa je bilo v njem še najmanj...

Pa sva hotela nekaj računat, koliko sva zapravila, a sva se temu raje potem odpovedala. Za vsak slučaj, da ne bomo šli v novoleto s slabim občutkom. Ker konec koncev, priznala pa sva si, današnje nakupovanje je bilo prav kul! Že dolgo nisva namreč nabavila toliko tistih, nenujnih, stvari brez katerih bi sicer zmogli, a bo z njimi življenje vnaprej bolj veselo.

No, tudi nekaj drv je bilo med njimi. Leander je pa tako ali tako užival. Pa še v enega od trgovskih centrov sva zavila. Tokrat prvič. V tega, seveda. Ker ni zgledalo, da je totalna gneča, in tudi res ni bila! Se mi je pa zaradi razburjenja kar roka tresla in je fotka taka kot pač je:

Saj zelo pomanjšana ni niti tako slaba... Nočem reklame delat, saj veste...

Moram pa pohvalit najhitrejšo blagajničarko na svetu. Na koncu sva se oba strinjala, da tako hitro pa še nisem bil ob toliko denarja! Neverjetna hitrost... pa sem hiter pri zlaganju v voziček ampak z njo se nikakor nisem mogel kosat.

Cene so res ugodne, škoda, da je zadeva tako daleč od nas... Mogoče bi res enkrat lahko ta ogroooomni strošek za hrano vsak mesec vsaj malo zmanjšali. Kaj nismo že vse počeli, da bi ga zmanjšali, a za več kot 10 procentov nikakor ne gre. Šest ljudi pač poje za šest ljudi. Pa kupujemo samo in edino trgovske blagovne znamke (lumpi, spar, tuš...), zmanjša pa se ne kaj veliko.

Ah pa kaj bi, saj je praznično vzdušje, a ne?