V začetku aprila je imel naš Tamauček vseslovenske priprave v Postojni. In to v soboto. V soboto, jasno.
Tale košarka... kar naprej treningi, potem pa še v soboto in v nedeljo tekme. In kdaj imajo ljudje življenje, a? Priznam, da se s tem težko sprijaznim in da vedno iščem take in drugačne možnosti, da bi peljal kdo drug. Seveda sem in tja odpeljem fante tudi sam, da vrnem uslugo, a tako je vseeno bolje, vsaj kakšen vikend ostane prost.
A za v Postojno je prišlo tako, da sem moral Tamaučka kar sam peljat, ni šlo drugače. Najprej sem se seveda pritoževal, kako krivičen je svet, potem sem se pa kmalu sprijaznil in pomislil, da tam v okolici Postojne pravzaprav še nikoli nisem bil. Kaj pa tisti hribček nad Postojno? In tista koča s pogledom na mesto, ki jo vedno vidim in se sprašujem, kje to neki je in kako priti do tam? Saj mi ni treba gledat priprav, Tamauček bo še bolj zadovoljen, če me ne bo (13 let!) - ha, to bi pa šlo, kajne?!
Potem sva zjutraj čakala pred neko šolo, za katero se je izkazalo, da ni tista prava in potem še ravno pravi čas našla tisto tapravo. Huh, še tega se je manjkalo, da bi zamudila... Kar bi bilo seveda težko, ker sva oba takšna, da sva bila že uro prej v Postojni...
Približno sva izračunala kdaj moram bit nazaj in kakšen je urnik, nato pa sva se poslovila, on igrat, jaz pa pohajkovat.
Grem najprej pogledat tisto kočo nad mestom. Je daleč ali blizu? Parkiral sem za želežniško progo in se podal kar po prvi poti, ki sem jo zagledal, da gre gor.
Po žledu je vse tole precej žalostno. Vse polomljeno, veliko podrtega. Pa še tisti začetek aprila, ko je bil dan bolj oblačen kot ne, se je res vse zdelo precej žalostno.
No, izkazalo se je, da je Koča Mladika na Pečni rebri, kakor se zadeva imenuje, precej blizu. Hitro si gor, še preden se mašina ogreje.
Je pa tudi tu polno nekih objektov.
Seveda sem moral vse poslikat. Tudi križ postavljen v slovo papeža Janeza Pavla II.
Na hribčku je še oddajnik obdan z ograjo. Markirane poti po grebenu, ki bi pripeljala na Javornik pa na žalost ni, markirana pot gre večinoma spodaj, po cesti.
Pogled na Postojno je bil super, le dan je bil bolj ubog.
Seveda sem bil dol še prej kot gor, krog res ni bil prav dolg. Najbrž bi moral it prav iz centra, da bi bilo vsaj za ogret.
Časa pa še in še na razpolago. Kam torej?
Pa sem se zapeljal naprej proti Jami. Bom tam nekje parkiral, najbrž bo več prostora, pa bom s tam napadel hribček nad Postojno - Sovič.
Ko sem se vozil mimo parkirišča sem takoj opazil, da je rampa dvignjena in seveda pomislil - evo, sobota je, parkirišče je danes brezplačno, super! Od kje mi takšna bedasta ideja, pravzaprav nimam pojma. Zakaj neki pa bi bilo ravno čez vikend parkirišče brezplačno, a? To so te zameglitve uma, ki človeka sem in tja prešinejo in se potem še dolgo časa sprašuje, kaj hudiča mi je pa bilo?! Eh.
Za brezplačno parkirišče sem bil vesel natanko toliko časa, dokler nisem zapeljal mimo rampe v parkirišče. Za mano se je zapornica seveda lepo spustila. Kaj? Kako? A? Jaz pa seveda brez listka, za zapornicami. Streznitev je bila torej hitra, natančna in brezpogojna.
In kako bo pametnjakovič "brezplačno parkirišče" zdaj prišel ven? Eh, sem moral klicat podporne službe, da so mi prišle izdat kartico. Še k sreči, da ima fant vespo, prišel je hitro in je dajal vtis, da ves dan počne neke podobne stvari. Zapornice rade "nagajajo" se je nekako izrazil.
No, pa sem imel brezplačno parkirišče, šparovček.
Tako sem jo mahnil prek pustolovskega parka nekaj po cesti, nekaj v hrib. Šele tam na vrhu se je potem izkazalo, da je celotni hrib prav lepo urejen, trim streza, napisi, široke, prav tekaške poti. Te res kar podplati zasrbijo, da bi malo potekel. Seveda se nisem dal.
No, s tega vrha je pa razgled še lepši!
In tudi tu je kar nekaj objektov na vrhu, bunkerji. Kdo ve, kdo je koga čuval.
Pa zastava, ki večno vihra nad mestom - pri slovenski štangi.
Če pa hočete celoletno karto za ogled tekem NK Postojna, je po mojem tule še lepši razgled. In tudi klopca je že postavljena! Dober pregled nad taktiko in postavitvami moštev odtehta bližnje tribune.
V drugo smer sem se trudil, da bi šel po kaki drugi poti, nekaj mi je uspelo, nekaj pa tudi ne.
Sem pa vsaj že to vedel, kje je treba sekat ovinek, da ni treba po cesti naokrog.
Tistih par evrov, ki sem jih imel na srečo pri sebi, je pa bilo ravno prav za plačilo "brezplačnega parkirišča" na avtomatu. Še tega bi se manjkalo, da bi imel premalo denarja, eh.
Potem sem šel še v trgovino po malico, pojedel vse na nekem drugem, res brezplačnem parkirišču, šel še na kavo in prišel ravno prav, da sem Tamaučka videl še nekaj igrat. Jaz sem bil s pohajkovanjem po Postojni precej zadovoljen, on pa s svojim igranjem tudi.
Evo, pa se je tisto, kar je prej zgledalo kot zoprno opravilo, spremenilo v prav zanimiv dan.
In oba sva imela doma tooooolk za povedat.