Ker smo ljudje pač takšni, kakršni smo, še posebej fantje in še posebej jaz, si rad kaj zakompliciram.
Pa vedno skušam vzgajat otroke, da to pa že ne gre. Ampak pri meni pa potem vse odpove.
Zadnji trenutek je zoprna zadeva. In potem skačeš naokrog kot v Last Adventure Hero. Zelo podobno.
In sem na vsak način moral skočiti v mesto. Parkiral pred maxijem in šel nekaj kupit. Mislim, da me ni bilo deset do petnajst minut. Nič kaj dlje ni trajalo.
Ampak me je pa stalo. O, ja!
Najprej je obvezen klošar, ki vedno stoji pred kišto za karte parkirišča. Ker sem v centru le parkrat letno, mu vedno dam kaj drobiža.
Potem me je ravno zadnji trenutek, preden sem se uspel skriti v avto, ujel še tisti, ki prodaja knjige. Pravzaprav mi je knjigo že kar v avto vrgel, da ja nisem mogel nič. Sem se ga hotel znebiti le z denarjem, pa ni šlo. Na vsak način mi je hotel prodat knjigo. Za deset evrov, madona!
Pa kaj sem jaz? Socialna služba?
Ampak na koncu sva scenkala na 6,24€, več drobiža pa res nisem imel. Dvajset mu pa tudi nisem hotel dat.
Ker je ravno... no, ta dan... ah, pa kaj. Bomo že preživel. Domov sem torej šel s knjigo pesmi. Super.
Samo še kakšen kralj ulice je manjkal.
Jebela cesta pa trg republike. A je to sploh še čemu podobno?
Ampak od vsega, od čist vsega, sta me še nabolj šokirala dva evra za parkirišče. Za petnajst minut. Dva evra.
Klošarjem dam rad, ljubljani pa čisto nič. A naj bo danes. Za praznike.
Vesele praznike vsem torej!
Vpiši se