Osebnih sedem

Verig se ponavadi ne grem. Tudi o tej nisem hotel pisat.

Če pa bolj pomislim, je načela tako lahko kršiti, zarečen kruh smo tudi že jedli, o trdnosti značaja ne bi preveč govoril, in če je enkrat ali večkrat nekaj povedano, še ne pomeni, da je zabetonirano. Ljudje se spreminjamo in včasih kaka ideja pravo mesto najde šele čez čas. V neskladju s pričakovanji.

Poleg tega me je na zapis povabil dr. Wega, tako stvar pa je potrebno vzeti resno.

Na, pa pejmo, izbral sem si jih natanko sedem. Nič več in nič manj. Ene so bolj pomembne, druge manj, vse pa so zelo osebne.

1)
Sem ena večjih sitnob na tem svetu. To sicer ne bi bilo nič nenavadnega, nenavadno je le, da mi gredo od vseh ljudi prav sitnobe najbolj na živce. Seveda samemu sebi ne grem.

2)
Potrpljenja imam na tone. Kolikor češ. Lahko bi ga prodajal. A le, če sem naspan in je z mano vse v redu. Ko se počutim slabo, potrpljenje izgine neznano kam. Včasih se zalotim, da ga besno iščem, a se skrije predaleč. Takrat najraje pobegnem v klet in preždim čas čimdlje od ljudi. Jutri je vedno nov dan.

3)
V vsak dan se zbujam z veseljem. Prinaša mi življenje. Prav vsak dan sem vesel, da sem še tu. Vsak nov dan je novo življenje in vsakič bi ga lahko začel čisto na novo. Parkrat sem to že naredil. Življenja me ni strah, napajam se z njim.

Odločitve sprejemam brez težav, velike – življenjske – spremembe mi ne predstavljajo ovir. Imam svobodno voljo in to izkoriščam v polni meri. Zavedam se, da sem za lastno življenje odgovoren sam, le samemu sebi in v tem vidim celo slast. Seveda za to nosim polno odgovornost, ki se je ne branim, v njej celo uživam.

Nekateri temu rečejo trma.

4)
Sočloveka imam rad in mu zaupam. Načelno. Zato me vedno lahko peljejo na limanice, te cene se zavedam. Od nekaterih načel človek pač ne more odstopiti. Že od nekdaj si imam namen izdelati značko: »Pozor! Naiven!« Pa ne za zaščito mene, prej za zaščito drugih vpletenih. To, da me nekdo zlorabi, je njegova odgovornost, nikakor ne moja.

Ne poznam sovraštva. Še nikoli ga nisem in upam, da mi ga ne bo potrebno spoznati.

5)
V odnosih z ljudmi sem slab. Prijateljev imam strašansko malo, a tiste imam strašansko rad. Prijateljstvo je osebna in strahotno naporna reč, saj temelji na obojestranski predanosti, odprtosti in odgovornosti.

Površnih vezi ne maram in pravzaprav z njimi nimam kaj počet. Zato sem v večjih skupinah ponavadi tiho, sedim v zadnjih vrstah in se ne vključujem v debate.

Pa vendar najraje debatiram in se ure in ure pogovarjam, rešujem svet in podobno. A to le z ljudmi, ki jih imam rad. Pivo pomaga.

Ljudi ne sodim in jih ne razvrščam. Nekateri so mi blizu, drugi pač ne. Sem odprt in iskren, vendar tega ne zahtevam od drugih. Ljudje, ki so mi blizu, so mi pač blizu. Nihče ne ve zakaj, tudi sam ne.

Po dolgi in vijugavi poti sem sem v Heleni našel človeka, s katerim se dopolnjujem in s katerim rastem. Zaljubljen sem. Še vedno.

Nimam idolov in ne priznavam voditeljev. Še za nobenega nisem nikoli rekel, da je car. Še sebe ne poznam, kaj šele koga drugega.

6)
Ne maram institucij. Še najmanj institucijo države. Svet je moja domovina, zato na državo nisem vezan ne domovinsko ne nacionalno. V jugovojski sem med zakletvo prebrundal tisti »i umrem«. To bi naredil tudi zdaj in vedno. Posameznika postavljam pred skupino, grupo, maso.

Cilj ne opravičuje sredstev. Nikoli in nikdar. V nobenem primeru.

Vsak nosi svojo odgovornost sam. Odgovornost je osebna, lastna in po mojem nikoli ne kolektivna.

Ne volim. Demokracija ni oblika družbe, ki bi mi ustrezala. Zavedam se, da je morda najboljša med slabimi, a to še ne pomeni, da je dobra. Iz teh razlogov se nad politiki in politično situacijo ne pritožujem. Če ne sodelujem, se nimam kaj pritoževat.

Zrasel sem ob punku, zaznamovala me je Pod Prešernovo glavo, kjer je eden od znanih blogerjev že davno risal kljukast križ, čezenj rdečo zvezdo (hm, ali pa ravno obratno?), vse skupaj prečrtal in zraven tulil: črni in rdeči, vsi ste glih!

7)
Globoko verujem. V ljubezen in svobodo. S čimer se v neki meri skladajo Nova zaveza, Evangeliji, Jezus. Stare zaveze tu raje ne bi omenjal. Cerkev spada pod institucije in kot taka zapade pod številko 6.

(Katoliške) zakramente sem dobil na lastno voljo, sam, nekje okrog 25-ih let. Tako naj bi bilo tudi z mojimi otroci. Če bodo sami hoteli, to naj bi bila njihova želja in njihova volja.

Ogromno cerkva sem že videl in vedno rad zavijem vanje, ker imajo v sebi nekaj tistega, v kar verujem. Vendar se maši raje umaknem, ker je že tuzemska, stvar institucije in stvar pripadnosti.

Ne pripadam, preprosto sem.

Morda sem zgrešil, ampak, a ni v tem fora?

Spremna beseda:
Priznam, da sem človek in kot tak največja zverina, ki je kdajkoli hodila po obličju zemlje.

Uničujem in se samouničujem, najbrž sem izvršil tudi že veliko grehov, ki jih človek lahko. V svojem bistvu torej nikakor nisem dober.

Vendar se trudim. Trudim se ko hudir, iz dneva v dan. Ne uspe mi vedno, velikokrat zafrknem, priznam, a za vse svoje napake nosim odgovornost.

Sem povprečen, nič posebnega, in se, tako kot vsi ostali, trudim po svoje preživeti.

Želim si in se trudim, da bi temu svetu dodal čimmanj žalosti in čimveč pozitivnega. Pravzaprav preprosto: temu svetu bi rad nekaj dal nazaj. V okviru svojih zmožnosti.

Ker mi je dal življenje in ker mi je dal možnost.