Ja, sklepna prireditev v letošnjem letu je povsem uspela! Nič belega tokrat, nič zmrzali!
Moje tekanje pa ni. Uspelo. Čisto nič. Pravzaprav je bil moj tek popolna katastrofa. Kot da sploh nikoli v življenju ne bi tekel! Vse to se vidi po slikah, ki jih je tako vestno dokumentiral Rajko.
Sicer pa, kaj čmo, včasih se zgodijo krize in podobne nevšečnosti. Po prvem kilometru sem že upehal, noge so me tako bolele, kot da bi v celem življenju pretekel le dva metra. Nekje na pol so mi že silile solze na oči, tako hudo je bilo. Potem pa sem nekaj mutil s supergami in predvsem z nogavicami in zadeva se je počasi začela izboljševat. Zadnja dva kilometra sva tako z Rajkom - ki je ostal z mano zadaj - pravzaprav norela in tiste spredaj skoraj ujela. Torej sem se izvlekel in premagal samega sebe. Vsaj malce, no... Škoda le, ker nismo postavili boljšega rezultata, ampak kaj čmo. Pa drugič! Za vse krivim nogavice! Tako!
Zdaj pa naj neham jamrat in gremo k poročilu, ker za E-kipo Srčnih je to zaključek sezone, ko se delajo inventure in pripravljajo novi izzivi!
Začeli smo s povečevanjem ega - dnevniki prehojene šentiljske poti so naši!
Potem se je pa že začela priprava na štart. Ki je vedno tam nekje v hribih, tako da so nekateri že zmatrani, preden sploh pridejo do tja!
Ali pa je to le taktika kako pretentati sovražnika? Ker zadeva gre na nož. Vedno! No, vsaj start. Letos je organizator celo razkopal asfalt, da bi ja vsi enakopravno startali in da ne bi kdo imel prednosti!
Mi smo potem tekli in tekli. Pa nekateri bolj hodili, pa spet malo tekli. Ostali, netekači, pa so vmes sprehajali psa in podobne stvari. Tamaučka tudi.
In po uri in osemnajstih minutah smo se začeli približevat našemu cilju!
Po mojem sem bil jaz najbolj vesel, da se je vse skupaj končalo. Takšnega trpljenja pa že dolgo ne! Helena pa se je držala ko strela!
No, vsi ostali so se držali, le jaz sem jih vlekel nazaj. Če bi meni šlo, bi bil letos sigurno rekord!
Potem pa smo se - vsaj jaz - do popolnosti prepustil gostoljubju Darje in Radota.
Vmes smo sicer morali nekaj delat, a ravno toliko, da smo lahko potem zavili v klet. Kar je super, ker če bi zavili prej v klet, bi bili avti še danes tam. Že tako smo bili štirje mojstri, ki vse vedo. Avto pa je razkopal pol travnika.
Pa nam je vseeno uspelo. Lopata in pesek delata čudeže!
Sledil je pregled celoletnega dela in tu je bilo pa res veselo! Jaz sem nakladal, da so me imeli že vsi dovolj, zdi se mi, da sem povedal za vsak kamen, ki sem ga letos prestopil. A kaj! Če pa se je res veliko dogajalo na tem področju! Predvsem pa me je veselilo, da smo imeli neverjetno veliko skupnih zgodb!
Lepšega zaključka leta si ne morem želeti.
Obljubljal sem preveč, a na srečo vse pozabil. Verjamem pa, da se bosta sigurno en ali dva našla, ki me bosta dobro in dolgo spominjala na izrečeno... Hja.
Sicer pa... meni se je zdelo, da sva z Radom prav super pela. Sreča pa je v tem, da bil on glasnejši.
Vpiši se