Cel vikend smo nekaj motovilili, pospravljali, se držali doma in niti nosu ven pomolili. No, razen, ko je bilo treba kaj postorit naokoli hiše.
Pa taki lepi dnevi, tak lep sonček!
In mene vedno tako vleče v hribe. Tako grozno me vleče, da je že kar hudo.
In sem vsaj na koncu, v nedeljo nažical za en sprehod. Še sreča, da smo vsaj malo falili, je bilo več za hodit.
Pa kje naj dobim kondicijo drugje, kot pri hoji! Še posebej ko je tak fini sonček in tiste dni je bilo še čisto fino toplo. Vsak s svojo palico smo se podali skozi gozd!
Potem smo pa toliko časa gor hodil, da se je že kar nevarno mrak delal. Le za slikanje pred cerkvijo je bil še čas,
za nasmeh goram v daljavi
potem pa je sonce, meni nič, tebi nič zašlo. Kar tako. Zašlo.
Hm.
Kolikor vem, imaš potem še približno štirideset minut časa do popolne teme.
Mater, smo leteli dol!
Skozi gozd ti računica ne pomaga prav veliko in je popolnoma isto ali je samo mrak ali pa popolna tema. Heh.
Pa smo vseeno lepo prišli, brez padcev, umazanije in podobnih stvari. Pa še presneto zanimivo je bilo, ko smo tako bežali pred temo!
Pa je bil rešen dan. Mogoče tudi teden.
Vpiši se