Elektronska pošta

Pisanje emailov in elektronsko komuniciranje je prava mala umetnost. Še po tolikih letih uporabe se mi zgodi, da ga včasih pihnem in napišem zadevo tako, da me narobe razumejo. Oziroma razumejo me drugače, kot bi jaz hotel. Obrazna mimika v pogovoru nas reši marsičesa, pomene dodajamo z lahkoto, v elektronskem komuniciranju pa temu ni tako. Nekak približek so znakci (smiley-i), a jih jaz ne uporabljam prav pogosto. Kar je mogoče napaka.

Še posebno se mi to dogaja, ko se mi mudi ali pa z "levo" roko pišem odgovore. Vsebine niti ne preveriš, ne prebereš je še enkrat, se ne vživiš v vlogo bralca, ki ne ve vsega, kar si si ti sam zraven še mislil. Bralec prebere samo tvoje besede. In... hop... nesreča je tu. No, kakšne hude nesreče nikoli ni, vendar pa prihaja do nesporazumov in tega, da je mogoče kdaj kdo užaljen. Čisto po nepotrebnem. Odnosi se takoj in vidno postavijo en nivo nižje in samo hitro opravičilo pomaga, da se ne poslabšajo v celoti. Morda.

V veliki večini primerov vsak tekst vsaj še enkrat preberem, če ne drugega, vsaj zaradi očitnih pravopisnih napak, ki mi gredo precej na živce. Ponavadi izkazujejo pisanje na hitro, kot da se človeku ne da pogovarjati s teboj. Kar v nobenem primeru ni lepo. No, ja, ampak vseeno se mi še kar dogaja, da sem včasih preveč hiter, zmatran ali pa se mi res ne da. In si sam luknjo skopljem in tudi vanjo padem, takoj ko pride odgovor z druge strani. In potem se vlečeš nazaj, se opravičuješ in razlagaš na dolgo in široko, počneš vse, čemur si se hotel ogniti v prvem sporočilu. Medvedja usluga, ne?

Ah, sorry Rajko! Imam slabo vest, najbrž ti to ne pomaga ampak vseeno...