Vedno pravim, da se v hribe hodi zjutraj.
Ne samo, da pravim tako, tudi težim kar naprej s tem. Kot da popoldan ni več dneva, kot da... Mah, kdo ve, zakaj.
Pa vse to ravno jaz, ki komaj zjutraj vstajam, ko samo o tem razmišljam, kako bi jo stisnil nazaj spat in da noben hrib ni vreden spanja. Jah, ravno jaz.
Zakaj pa ne bi šel popoldan, po službi, a?
Sva torej šla zadnjič s Heleno kar lepo popoldan proti Menini. Nekaj sva morala opraviti, neka markacijska posla, pa sva šla lahko šele popoldan. Zakaj pa ne?
Malce višje sva se le zapeljala, a ne previsoko, orodje v nahrbtnike in greva. Potem sva delala kar dobri dve uri, preden sem vse orodje polomil in nisva več mogla nadaljevat. Vedno vse polomim, tak močan fant!
Sicer se je dan že prevesil krepko v popoldan, a bil je lep sončen dan. Pejva midva na vrh, sva si rekla! Najprej okoli Vivodnika do Doma, da nama ga ne zaprejo, sva bila že kar pozna.
No, konec maja so dolgi dnevi, za temo se ni tako hitro za bat.
Je pa zanimivo, da so krave že ravno prispele. Po mojem celo malce prezgodaj, saj kakšne trave še niti ni...
Kdaj smo bili nazadnje tule, a?
Prav luštno je bilo, popoldanski sonček je prav fino grel, nama pa se je kar smejalo!
Madonca, če bi imela spalke s seboj, bi kar tam gor ostala do naslednjega jutra!
Stolpu se tudi tokrat ni bilo mogoče izogniti, ni šans! A strah je bil tokrat le še polovičen!
Je bila pa Helena še mnogo bolj razigrana!
Ona si več upa! Mogoče si bom tudi jaz kdaj tole upal. Ali pa ne...
No, *oba* sva bila razigrana in se nama je smejalo in smejalo. Hribi vsekakor dobrodejno vplivajo na naju. In na takšne slike:
Nove ceste pa malo manj dobrodejno vplivajo na naravo, a domačini pravijo, da je tale povezovalna res manjkala.
Dol sva prišla še dolgo pred temo. Čisto lahko bi si vzela kdaj po službi čas in jo kam mahnila, ne pa da vedno čakamo vikende.
Na izhodišču sva imela še dober pogovor z domačinom o okolju, dogajanju, stanju poti in podobno. Vsekakor je super kdaj kaj izvedet iz prve roke!
Ker pa sem polomil orodje, sva morala priti še naslednji dan. A tokrat sva se čisto do mesta odpeljala z avtom, je bilo kar nekaj več orodja potrebnega.
Sva pa s pravim orodjem uspela zadevo sanirat in uredit. Tako, da je bil velik žulj na moji ubogi pisarniški ročici povsem zaslužen!
Tale pot z Golic na Menino nama je super všeč. Še bova šla, o, ja!
Vpiši se