Markacijska je težka, vam povem!
Sploh, ker znamo tako lepo združiti koristno s prijetnim! In si lahko cel ljubi dan v hribih, na soncu, a s prekrasnimi razgledi in veselja polnimi sodelavci!
No, motorko je resda malce težje nest, še huje je z njo delat, a mislim, da lepota okolja to vedno odtehta. Kako si drugače razlagati, da fantje te stvari počnejo že trideset let in več? In še vedno z velikim veseljem in s še večjo odgovornostjo!
Nekaj je na tem, kar zadovoljuje preko običajnih mer!
Štirje fantje so tistega vikenda že v petek odšli na Korošico, ostali štirje pa smo se proti njej zapodili v soboto navsezgodaj. Je bilo treba požagati razposajeno ruševje na poti s Presedljaja do Korošice, še posebej v predelu Čohavnice. Tam je bilo že vse precej zaraščeno in nerodno za prehod, za dobro obdelavo poti je bil skrajni čas.
Na Korošico smo se zapodili s Planine Podvežak, nekako še najbližje. Polni rukzaki, oprema, hrana, vsega boga.
A vseeno, kolikor smo se trudili in vstajali sredi noči, dobro smo začeli delat šele okoli devetih.
Olje in bencin - trenutno najbolj pomembne tekočine!
Razporedili smo se v dvojke, en žaga z motorko, drugi odmetava požagano ruševje.
In tako ure in ure. Dopoldan bolj malo počitka, dokler še ni bilo tako vroče, popoldan pa je bilo počitkov vedno več. Vročina je naraščala in vedno več vode je šlo po grlu. Tudi roke so postale že presneto zmatrane...
Prav dolgo tako ne moreš zdržati, a k sreči nas je bilo dovolj in smo celotno planirano traso prav lepo obdelali.
Se je pa bilo treba vrniti še nazaj h koči. In to skoraj s Presedljaja...
Seveda sem nesel motorko. Kot najmlajši po letih in stažu sem se že moral malce potrudit!
Saj kondiciji nič ne škodi...
O, ja, ko bom pa "ta pravi" markacist, bom pa tudi jaz dobil to lepo rdečo delovno obleko! Čeprav je v tej vročini vsaka delovna obleka en velik aaaaaaarrrrghhhh! Ampak drugače ne gre, sploh z ruševjem ne, že tako si ves popikan, popraskan.
Na Korošici smo bili skupaj z alpinisti od katerih si je nekdo naslednji dan poškodoval gleženj in je ponj prišel helikopter...
Mi pa smo dobili take lepe in prav posebne majice, ki jo zdaj seveda nosim prav s ponosom!
A to še ni bilo vse!
Pravzaprav se je dan šele dobro začel, saj smo potem praznovali še petdesetletnico in se še dolgo prav super zabavali!
Ojej, koliko zanimivih in do solza nasmejanih zgodb sem slišal v enem samem večeru!
No, preveč pa le nismo žurali, nekam tja do stanja, ko začneš ves navdušen slikat polno luno in se ti zdi noč v hribih čista magija.
Zjutraj pa zajtrk, zbrat vse orodje in jo mahnit peš nazaj proti Podvežaku. Z motorko, se razume.
Na koncu se še odčekiraš na Kranjskem Raku in akcija je v bistvu končana, Čohavnica za par let obdelana.
Evo, jaz sem se imel prav super, najbrž pa se kmalu spet vidimo! Dela je veliko in več.
Takole nekako pa zgleda, če vzameš s sabo GPS...
Vpiši se