Sredi junija smo se odločili, da gremo skupaj s PD Domžale na Dobrač.
Nikoli še nisem bil tam, vedno pa govoril, kako bi bilo fino it. In tako je bila tukaj enkratna priložnost in sva peljala zraven še Krte, da bi nas bilo več in da bi bil avtobus kolikor toliko poln.
Prav daleč Dobrač ni, a vseeno terja vožnja do tja z avtobusom kar dobre tri ure. Tri ure! Olala.
Tole je bil bolj nežen izlet, namenjen tudi neizkušenim, zato smo se peljali do Rosstratte, ki je že na 1732 metrih. Tako do 2166m, kolikor je visok Dobrač, ni več veliko.
Na žalost je bilo vreme en velik mrč. Oblaki, megle in nobenega razgleda. A vseeno bolje kot dež, ki je bil v tem mesecu precej pogost.
Rosstratte, 1732m.
Kot dober markacist moram pogledat, kako imajo označbe kaj rešene v tujini...
Nato pa smo se zapodili proti vrhu, najprej moraš kar po cesti,
pa še malo po cesti
dokler končno ne zavijemo levo navzgor
proti hišici prve pomoči oziroma gorskih reševalcev.
Podimo se čez travnike, gremo po robu stene, a razgleda ta dan na žalost ni. Vrh pa se že kaže v daljavi.
Skozi pasove ruševja smo že malo bližje
počasi še malo bližje - pod nemško cerkvico
in na vrhu
ter pri slovenski cerkvici
No, Dobrač je posebna gora. Na njej je vse. Vse. Vsaj tako se zdi. Oddajniki, koče, cerkve, vremenske postaje, križi, spomeniki... vse je pravzaprav nastlano, če povem še kolikor toliko prijazno.
Turizem? Pohodništvo? Smučarija? Najbrž vsega malo, a tudi avstrijci niso imuni.
Toliko je na samem vrhu, gledano od nemške cerkvice, ki je tudi na vrhu. Hm?
Pa ultra moderna in 2mio€+ vredna bio eko naravna (in karkoli še paše zraven) koča Ludvig Walter Hutte.
Precej dobro zgleda. Cene sploh ne pre-visoke, povsem normalne.
Tamauček najde še sneg za hlajenje v vročem dnevu.
Jaz pa vremensko postajo.
Ter gondolo.
Stolp sem pa že pokazal, ne bom ga še enkrat. Niti nisem štel objektov na vrhu, a jih je kar veliko. Zelo veliko.
Nazaj gremo po cesti, kar je malce duhamorno.
Malce pa le zavijemo vstran
barve rastlinja so v celotni mavrici, a se zaradi mrča na fotoaparatu nič ne vidi. Sicer pa sam redko slikam rožice, so vedno lepše v naravi, v naravi, skupaj s trenutno svetlobo, vonjem, vetrom in celotnim občutjem. Je pa sredi junija to vse skupaj ena prekrasna preproga!
Na parkirišču se zbirajo fičoti, kar veselje jih je pogledat!
Še malo guncanja
potem pa pogledat Rdečo peč, kjer se je zgodil veliki odlom v 14. stoletju
seveda je v stilu turizma tudi tule plato, ki štrli nad prepadom in nekdo je spet težko dihal, a si je vseeno le upal
je pa pri tem njegov nasmešek zgledal precej prisiljen (ne, nimam nove frizure, skozi rešetko precej piha navzgor!)
Smo pa potem končno naredili eno gasilsko, sicer ne na rešetki, malo pa je treba tudi pazit, ne?!
na drugi strani gasilske pa
Še dobro, da je v Mojstrani dober bife, smo vsaj malo presekali dolgo, vročo vožnjo do doma!
Jah, kaj? Super je bilo. Kot vedno, ne?
Vpiši se