Snežne radosti

Čeprav je že Helena vse opisala, moram še jaz svoje pisanje pristavit.

Ker je bilo res lepo. Luštno. Enkratno. Malo smo zbezali otroke iz vseh nas. In se šli noret na sneg.

Takale je bila cesta od Raka. Tja nekam do križišča oz. še malo naprej proti Kisovcu, smo čisto lepo prišli s tavelkim avtom. Me je kar malo čudilo, da ni čisto nič spodrsavalo in je šlo povsem ok. Zgleda se poznajo nove gume, pa še -10 je bilo, da je kar malo pikalo. Ah, mene je bilo pa prej kar malo strah, do kam bomo prišli.

Takale je bila pa potem pot. Vsega skupaj pravzaprav nič, še za kakšno ogrevanje je bolj malo. Je pa za otroke ravno pravšnja, ker je ravno ne-jamrajoča.

Seveda smo se vmes ustavljali kar naprej. Pa lačni, pa žejni, pa lulat, pa kakat. Pa... Ahhhh. Ampak vseeno si hitro gor, pri razpotju.

Malce drugače, kot je to v maju, kaj? Dve... ne, ne, tri! leta nazaj.

Bil je mraz, nekje minus 10 je moralo bit, ampak ni bilo hudo zdržat. Vseeno pa smo hitro zavili v prvo kočo, ki se nam je prikazala na poti. In se malo pogreli. No, veliko smo se pogreli. Se napili in se najedli. In nas je stalo, da me je kar vznak vrglo, ampak tako je, če nas pa je kot kobilic.

Nato pa se je odprlo nebo. Oblake je odpihalo v stran, nad nami se je pokazal sonček. Nad glavo nebo, nad njim pa nebesa.

Šele takrat smo pravzaprav začeli uživat.

Kar se je hitro pokazalo v neumnostih. Najprej zbodljaj, dva, v zadnji plati. Potem malce skakanja. No, na koncu že letiš z glavo navzdol!

Toliko o resnosti starejših občanov in bla, bla, ne morem, bla, bla... Japajade. Če je sila, magari z glavo dol leti! In ker seveda zgledi vlečejo, se vse skupaj zelo hitro razpase!

Tamauček pa seveda išče najvišje točke!

Je pa tamauček neverjeten. Na snegu mu odpovejo vsi centri za utrujenost in bolečine! Povsem neverjeten postane. Teka gor in dol, se meče, pri tem pa se kar naprej krohota. In če bi mogel, bi se metal z dvajsetih metrov v sneg.

Le naša Tadeja se je nekaj nazaj držala. Hudič je, ko te pri osemnajstih otrok v tebi zapusti. A če bo dovolj sreče, se ta otrok še zna vrniti. Nekaterim od nas je to uspelo.

Priznati moram, da se prav nobenemu zjutraj ni nikamor dalo in s(m)o vsi malo jamrali. Še sreča, da je Helena točno vedela, kako to gre in nas je malo priganjala. Seveda smo ji na koncu vsi hvaležni za to!

Takega izleta nikakor ni dobro spustiti!

Ja, presneto lepo je bilo!