Najraje bi malo jamral, oziroma kar veliko. Ampak zdaj, po dnevu, dveh, ko so žulji že malo manjši, ko so vezi in mišice že malo manj trde, zdaj pa mi res ni več za jamrati.
Morda bi bilo bolje peti slavospeve. Da sem, sva, uspela. Da sva sploh zmogla in da nisva nekje na sredi vrgla puške v koruzo. Da nisva obupala. Da sploh nisva niti pomislila na to, da bi obupala! Niti enkrat! Do noči bomo že prišli, če pa ne, pa imamo tudi lučke s sabo! Ha!
Ja, tole je bila presneto dolga zadeva. Saj se mi je zdelo že v začetku, da bo hudo, a kaj takega si nisem predstavljal. Pravzaprav si nisem predstavljal, da sva midva zmožna česa takega, to bi bilo še najbolje rečeno. Marku ni problema, ampak midva, ej!
Lepote pokrajine in domača trma... to gre povsem skupaj in dela čudeže!
Na koncu smo prehodili kar precejšen del Bele Krajine, kar¨presneto precejšen!
Kljub temu, da sem vedel, da bo tale treking bolj zafrknjen kot drugi - pripravlja ga pač orientacist - se nisem nič kaj dosti pripravljal nanj. Sploh ne vem zakaj, vendar sva oba s Heleno celo stvar vzela (morda) celo vse preveč lahko. Vedel sem, da bo težko, a naredil nisem prav nič! Prav nasprotno sem se obnašal! Kot da bi bilo povsem vseeno, bomo že nekako?
Že po karti mi je zgledalo, da bomo prehodili ogromno kilometrov, kaj šele 42! Pa vendar na koncu vseeno upaš: če se le ne bomo izgubili, bo sigurno okroglih dvainštirideset, smo se tolažili! Seveda, ker nihče ni niti pomeril, nihče se ni poglobil... kot da smo vedeli, da bo potem vsega preveč in da se zna zgoditi, da se potem ustrašimo... Zato je včasih najbolje vse skupaj pomesti pod preprogo - bo že nekako!
Začetek je bil malce zmeden. Kave namreč ni bilo, ker je natakarica zaspala. Pa je vseeno prišla, da sem jaz lahko spil potem svojo kavo in se delal, da študiram svojo mapo, ki je bila itak taka plahta, da nisi mogel niti cele zajeti s pogledom.
V prvi hrib s(m)o se zagnali kot nori. Spet. To je botrovalo temu, da sem bil že do ceste povsem moker, to pa je potem botrovalo vsem mojim nadaljnim težavam. Ki sicer niso vplivale na sam treking, vplivajo pa precej na moje po-trekingaško počutje.
Do KT1 smo že izgubili vse, pa vendar smo lahko do točke prišli še brez pripomočkov. KT2 se je tudi že videla v daljavi in nič kaj dosti se še nismo zanašali na karto, užgimo jo kar povprek!
In smo jo potem vedno več užigali po brezpotjih. Kaj pa smo hoteli, nekih poti prav veliko sploh ni bilo. Kombinirali smo karto in gps, ki nam je kazal kompas, čeprav je to na uri Garmin fr305 zelo zanimivo početje. Marko je spredaj motovilil s karto, jaz pa sem tulil od zadaj: Marko, preveč v levo te vleče! Ne, ne, pejt bolj v desno! Na koncu niti ne veš, kaj bi bilo bolje, samo karta ali samo gps, pa še ta le za mikrolokacijo? Kdo ve, bo treba enkrat probat.
Do KT3 smo potem prišli kar preveč z južne strani, pa še čisto na koncu smo morali naresti ovinek. Saj to ni dodalo veliko, jezim se pa vseeno lahko...
KT4 potem res ni bila težka, ampak teči se nam pa ni dalo. Sem kar čutil, da bo še dolga, dolga, zato se s tekom sploh nismo obremenjevali. Do KT5 bi bila potem res ena taka lepa tekaška tura in morda bi bilo celo bolje, da bi tekli. Smo pa kar precej hitro hodili in na vsem tistem asfaltu se je z menoj začelo dogajati marsikaj. Žulji, odrgnine, vse sem dobil takrat in potem moral z njimi zdržat do konca.
Na karti 1:50k smo videli precej dobro dostopno pot na koncu do KT5, vendar sem se prehitro ustrašil in zavil navzgor mnogo prehitro. Ja, za višince je bilo to malce zoprno, za direktno pot pa ne...
Direktno navzdol je pa bilo potem skoraj nemogoče priti. Nek čuden teren, ki nam ni bil nikakor povšeči. Smo jo mahnili kar poti, ki smo jo našli. Še dobro!
KT6 je bila ne ob vodi, ampak na vodi! Jaz pa sem se tako presneto bal, da mi kartončka kam ne odnese...
Žulje smo nekako sanirali, čeprav so bili čisto nekje drugje kot sem sprva mislil. Z odrgninami od nahrbtnika in hlač pa ne morem prav nič. Me je že zarezalo v pazduhe in okrog bokov. To bo še zanimivo! Preobujem nogavice. Kar se izkaže za napako, a šele daleč zatem.
Nato pozabimo še fotoaparat, superca! Marko je tako dober, da s KT7 skoči nazaj na KT6. In spet nazaj, jasno. Hvala, Marko.
Potem je tu še nekaj kilometrov Kolpe, Vinica, trekerji na pivu(!) v Vinici in romarska pot na Žeželj, ki je tako presneto strma, da sem spet premočen do konca. A se - kakor čudno se to sliši - gor pri cerkvici počutim kot prerojen. Super, letimo naprej!
Tisti rob planote nam potem dela malce težav. Kar naprej je preveč desno, nas pa vleče levo. Pa v levo vleče tudi vse poti, zato se do Sv. Antona kar precej lovimo, levo, desno. Tisti repek v Ziljah pa je povsem nepredušno zaprta pot, nismo mogli ne levo, ne desno, le nazaj smo se lahko obrnili... Vse zaradi ovc.
Potem se nam pa začne že malo vleči. A še na KT10 nismo! Kje so še štiri točke, ej! Makadam nas počasi ubija, bifeja v gozdu pa nikjer, nikjer. Ko se nam je na koncu prikazal, smo bili že kar malce razdraženi, zgleda nam je vsem manjkalo sladkorja.
Naslednje veliko vprašanje je potem bilo: kako do steljnikov? Po poteh ali po brezpotjih? Smo se po dolgem premišljevanju -
odločili za poti, vendar je bila realnost potem takšnale:
Takoj po prvem križišču smo jo zavili v hosto... Jej, jej, brezpotij bo moralo biti pa res za nekaj časa dovolj! Malce preveč zaobljen lok je bil tole, da bi bil lahko kratek...
Steljnike smo potem seveda hitro našli in ker nismo ne letimo nizko si lahko privoščimo še kaj prebrat.
Tam srečamo še kolega s Poljske, vendar ne kaže kakšnih namenov, da bi se nam pridružil. Res pa je, da ne kaže tudi popolnoma nobenega znamenja, da se je izgubil, čeprav se je moral. In to kar dobro. V mislih mu zaželimo srečo, pravzaprav še nismo prav blizu!
Do Miličev se potem vleče in vleče in vleče. Najprej sledimo potem, vmes skočimo v brezpotje, na koncu pa nimamo pojma, kje smo.
Še sreča, da je Sv. Peter in Pavel kar naenkrat pred nami!
Voda ob cerkvi - pokopališče je oddaljeno kar nekih petsto metrov - je prijetno presenečenje!
No, tukajle mi pa pade vse dol. Saj smo že skoraj na koncu, počasi me začne grabit evforija - zmogli bomo! Še par ovinkov - pojdimo raje okrog, da nam res kdo ne kapne kam v globino! Noge so že zmatrane, volje malo.
Telefoniramo organizatorju - se še sprehajamo, ne nas pustit samih! Nato pa že začnemo razmišljat o pivu, hrani in koncu poti.
Čeprav se potem tistih pet, štiri kilometrov vleče kot kakšna dolga čreva. Pa taka lepa pot ob Kolpi, prekrasna! A mi na žalost že s preveč vtisi v glavi, že s prezmatranimi nogami, da bi lahko še kaj prav dosti občudovali. Poleg tega moram jaz že prav dobro gledati pod noge, počasi se namreč spušča mrak, jaz pa v mraku ne vidim skoraj nič.
Ko pridemo v cilj, je že tema, 11:25 ur hoje, pa vendar veseli in presrečni!
Po eni strani je bil ta dan čuden - nič ni šlo tako, kot bi moralo iti - štirje dobri žulji, odrgnine, da je joj, od hlač in nahrbtnika, vse preizkušene stvari so odpovedale! Smo presegli mejo naših zmogljivosti? Ali je bilo vse le zaradi mokrote, sopare in mokre trave? Kako bo naslednjič in kaj je treba spremenit? Huh, to bodo še pomembna vprašanja!
Imelo me je, da bi se pritoževal, pa se nimam za kaj. Res je, ko smo na koncu hodili ob Kolpi smo imeli vsega že dovolj, a je potem cilj pometel z vsemi črnimi mislimi. Ne bom se torej pritoževal iz enega samega razloga: bilo mi je všeč in užival sem. Morda je bilo res vse skupaj predolgo, a kaj naj rečem užitka je bilo preveč? Da sem imel tiste prekrasne narave dovolj? Da so bila brezpotja mi zoprna? Ne morem, ne gre. Bilo mi je enkratno in super. Hudo, težko in zmatrano, a vseeno super!
In na koncu še niti nismo bili tako slabi... Počasni res, a z veliko željo in veliko srčnosti.
53.5km, 11:25h.
Vrtače in brezpotja pač nanesejo kar nekaj, anede!?
GPS poti pa tukaj, moram priznat, da mi sledenje vsem nam priskrbi kar nekaj ur dobre zabave!
Vpiši se