Glede na to, koliko sem si danes zadal za teč, sem že prej vedel, da bom moral zastaviti z bolj počasnim tempom.
Potem pa še glede na to:
- da sem šel spat ob dveh zaradi Florijine alergije,
- da smo štirje spali v isti postelji,
- da sem tretjino časa poslušal a Flori še diha,
- drugo tretjino sem jo pokrival,
- tretjo pa sem morda spal, ampak se ne spomnim,
- da sem vstal že ob sedmih, ves polomljen,
- da sem sicer potem res kavo pil ene dve, tri ure,
- kar je potem prineslo košnjo trave ravno v najhujši pripeki,
- da sem to počel ene štiri ure in zraven spil vsaj tri pive,
- da sem potem pekel zunaj na žaru za obiske,
- da sem se potem seveda najedel ko pujs "lahke" hrane z žara, težko dihal še jaz in se smilil samemu sebi,
- da sem potem celo dvajset minut ležal na kavču ko klada, dokler ni bila ura že pol devetih in skrajni čaaaaaaas, da se spokam ven,
sem si zadal, da moram tečt malo bolj počasi, če ne me bo pobralo.
In sem res uspel. Začel sem tako lepo, počasi, tam nekje na 165, najbrž je z razdalje 200m zgledalo, kot da hodim. A sem tekel. Nekako.
No, seveda me je po polovici proge kar neslo domov, a se nisem dal.
Opazil sem tudi, da je ob reki dol lažje teč, kot ob reki navzgor. Zanimivo opažanje, pravi šerlok!
Kljub vsem težavam, je bil tekec res tekec, lahek, sproščujoč in sploh enkraten. Še bi tekel, a pretiravat ni dobro. Za daljše razdalje bo še čas. Ne vem, enkratno, no, kaj naj rečem, lep, miren večer, nič preveč zmatran, lepo počasi, pa bi lahko tekel do jutri. Skoraj...
6.383m, 48:22, 171/93%, 760kCal, 7:35/km. Kar, vsaj meni, pomeni, da sem se znebil Sindroma, anede?
No, niti ni tako slabo! Za drugi tek po dooolgem času.
Vpiši se