Okoli Črnega grabna

Tole sem si že dolgo želel. Dolgo!

Pa me je bilo vedno preveč strah. Pa sem bil vedno preveč len. Pa nikoli nisem dovolj zaupal vase. Pa. Pa. Pa. Pa še milijon izgovorov imam. Takih in podobnih, kot jih imajo največji mojstri. 

In potem sem moral it sam.

Kljub temu, da smo šli zadnjič že s Krti na en del tele poti. Ja, to me je res malo motilo, po drugi strani pa sem tudi hotel videti, kako pa mi bo šlo, ko bom sam. Bom veliko ali le malo hitrejši?

Ah, nič, čas sem imel, voljo tudi - do neke mere seveda - in ni bilo druge, kot da grem. Zeblo me je že prej, vreme je bilo bljaki, sneg, zmrzal, veter... kaj hudiča se pa sploh grem?! A po kaki uri obiranja, vitja rok in matranja sebe in okolice, so me postavili pred vrata, me slikali:

in me spodili od hiše:

To, da sem moral takoj nazaj, ker sem seveda pozabil fotoaparat (saj nisem sam sebe slikal!), ne šteje.

In tako se je začela moja najdaljša pot, ki sem jo kdaj naredil sam. Ne, nerad hodim sam, sploh na daljše ture. Saj se celo pot samo mučim in mučim...

Kot ponavadi sem se tudi tokrat. Mučil. Vsaj prvih pet kilometrov, pravzaprav do prvega normalnega klanca, kjer mi je potem še kar šlo. Ampak prvi kilometri! Ojej, kaka muka, kako trpljenje! Sem hotel nekaj tekat..., kakšna napaka! Ne vem, to počasi postaja že psihološka težava, saj se te neverjetne težave pojavijo vedno ko hočem tečt. Ko pa je klanec, pa vse skupaj izgine, kot da nikoli ničesar ne bi bilo. Ma, po štirih, petih urah sem se mnogo bolje počutil kot v prvi uri!

Zato je bilo zaledenelo Gradiško pravzaprav kar veselje zagledat - od tu naprej je klanec!

In potem sem bil kar naenkrat na Limbarski Gori. No, kar naenkrat - 1:56h sem rabil, le poslikal cerkev

zaključil z navidezno prvo etapo - Krtina-Limbarska Gora, 11,3km:

in se zapodil navzdol proti Golčaju in proti Trojanam, tja, kamor smo šli tudi zadnjič.

Vreme je bilo pravzaprav za kozlat, a me na srečo ni preveč motilo, nekako se nisem dal motit.

No, pa tudi časa nisem imel. Sem sam sebe mučil kako hitreje kot zadnjič pridem do Trojan... Na sredi, tam pri prečenju sem si vseeno nataknil dereze, sem imel nekako boljši občutek. Jah, da bi tam okrog še kje drsel dol po hribu, ravno tega se je še manjkalo!

In so bile Trojane pravzaprav kar hitro pred menoj, danes se res ni prav nič vleklo! Druga navidezna etapa zaključena! 22,24km, 3:40h. Sem bil kar malo ponosen. Po pravici povedano sem še danes...

Pred menoj pa je bil del, ki je me najbolj zanimal. Po karti sodeč je bila pred menoj le cesta, a ta je zasedala skoraj pol karte (vsaj meni se je tako zdelo) in najbrž bo cel halo, preden bom dal to skozi. Kake velike količine višincev tudi ni obljubljalo, a nikoli se ne ve. Koliko časa bom rabil? Bom sploh prišel? Bom zdržal? Sam? Bom končno le prišel na ta dolgo opazovani Špilk?!

Pa sem zakoračil v tisto dolino za Trojanami in se komaj spomnil, da bi lahko tudi kaj slikal:

Cesto sem dobro vzel, ne prepočasi niti ne prehitro. Nobenega teka, nikamor se mi ni več mudilo, s hitrostjo sem opravil, zdaj samo še tale Špilk in v dolino in to je to!

Cesta, ko cesta. Vije se sem in tja. In se na sredi konča. Seveda, bognedaj, da bi to kdo povedal prej, v dolini... ne! Do sem se moraš prav zapeljat, da potem vidiš, da ne gre več naprej. Pa še to je zgledalo kot da je kdo namerno prekopal cesto, da ne bi mogli priti čez in da moraš - če si seveda z avtom - vse naokrog in naokrog. Drugače pa čisto lepa cesta... Zakaj to ljudje počnejo in ne obveščajo že prej, ne vem. Najbrž jih ne briga...

No, mene tudi tokrat ni brigalo, a sem se vseeno razburjal. In potem hodil in hodil in hodil in prišel do Lipovca. Vsaj nekaj, kar je razbilo monotonost ceste in gozda brez razgleda.

Saj drugače je bilo zelo lepo, vse v snegu, lepo zalito, sama tišina, le moje glasno dihanje in enakomeren zvok palic...

Dolgcajt, za znoret, vam rečem!

Na koncu se je izkazalo, da je vsega skupaj le osem km in 400 višincev, ampak meni se jih je zdelo dvainosemdeset. Vmes sem bil tako otopel, da sem sledi velikih šap z dolgimi nohti pripisal psu. Ja, ja, kaj, mal večji pes, ne? Šele po par sto metrih sem se zavedel, da edine človeške sledi (poleg gum nekega avta), ki so sploh hodile pred menoj, niso imele psa s seboj! Hm, kaj pa bi bilo potem to? Lisica? Ne, ne, lisica je ja majhna in nima takih nohtov. Opa! me je kar naenkrat prešinilo.

Potem sem kar malo hitreje stopil, slikat nisem šel nazaj, dihal pa sem tudi malo glasneje. Za vsak slučaj, pa čeprav je lahko tudi le lisica.

Aleluja, končno odcep, sem že mislil, da me bo konec od dolgčasa...

Potem pa samo še malo klančka (saj vemo, da v klancih uživam, ne?) in hop, Špilk je tu!

Presneto zanimiv vrh. Z neverjetnim in enkratno urejenim Zavetiščem, klopcami, razgledno rožo (čeprav ni razgleda), malo posajeno? smrekico, možicem, mejnim kamnom in še kaj bi se našlo! Enkratno, ampak takole pozimi se še usest ne moreš!

Le tretji etapi rečeš adijo, zabeležiš 30,3km in 5:17h

in greš proti dolini! Tokrat nisem niti nič pomišljal ali bi nadaljeval proti Zlatem polju ali ne. Saj bo dovolj, povsem dovolj!

Nekje na sredi hriba se je vsaj odprl razgled na drugo stran doline Črnega grabna in lahko sem videl vse, kje sem hodil ta dan... Jebemti!Se včasih človek sprašuje, kako lahko s temi malimi koraki naredi toliko poti? Trojane so bile daleč za hribom, Limbarska se je komaj videla, Krtine pa seveda sploh ni bilo. In to le v slabih šestih urah? Kako je to sploh mogoče?! Kako je človek eno tako malo trpežno in žilavo bitje! Počasi, korak za korakom, pa pride prav povsod!

Jaz pa ves vesel dol v dolino, direkt na cerkev v Blagovico.

In potem iščem gostilno, bife... brez uspeha... so jo zaprli in je ni več. Kak km naprej dol je gostilna, mi razložijo domačini, ko se ves zgubljen potikam sredi vasi.

Hm, najbolje, da pokličem Heleno in se odpravim naprej, drugače še pomrznem, nikakor ne smem obstat na mestu! In sem potem naredil še kilometer in pol, vmes celo malo tekel, da sem se ogrel, skratka, počutil sem se bolje kot na začetku! Res da sem bil kar polomljen in da je bil moj tek bolj podoben kaki raci, a vseeno!

Na koncu je bila res gostilna, ampak na hribu. Tja gor pa se mi - danes - ni dalo več!

En dober del, tudi najbolj zanimiv, Rokovnjaške je torej narejen. Naslednjič bo treba kar po celi ali pa vsaj kakšen dober približek usekat!

Zame je bil to vsekakor kar dober podvig in sem zelo zadovoljen. Po 36km in 6:14h sem se počutil še dovolj dobro, da bi lahko še in še hodil. Seveda pa je treba upoštevat, da sem se prve slabe štiri ure kar matral in šel skoraj na polno. Za kakšnega drugega bi bil seveda tole slab rezultat in bi celo Rokovnjaško prehodil v tem času, a zame je to več kot odlično!

Le kako lepše vreme moram izbrat!

Sem bil pa potem po desetih minutah vožnje takole polomljen:

a če bi takrat vedel, da tudi naslednji dan ne bo počitka, bi se že bolj potrudil!

O, ja, presneto luštno je bilo!