Konec sveta?

Včasih, še posebno ob jutrih, se svetloba tako rada prav lepo poigra. In ker je kar naenkrat tako lepo, me vedno zaskrbi, da zdaj je pa res konec sveta.

Narava še celo umira v lepoti.

Nenavadni dnevi. Sonce, črni oblaki, sneg, dež, vse skupaj, naenkrat. Kot da se nekdo ne more odločiti.

Naj še počaka do pojutrišnjem, jutri gremo na kras malce gledat rdeči ruj in uživat. Ob ruju in teranu. In pršutu. Zgleda, da bo tudi razgled s Trstelja, če se bo le vreme takole držalo.