Odklop

Če sem prej pisal o bremenih, lahko v protiutež napišem tudi kaj lepšega. Vse je namreč nekako izravnano.

In ta vikend je bil totalni odklop. Tridnevni.

Že dolgo nisem bil tako odklopljen, brez skrbi, sproščen in sploh in oh... V družbi samih prijateljev se da presneto uživati.

Recept je pa takle: vzameš dvajset do trideset ljudi. Pelješ jih daleč v hribe, vsaj nad 800m, namatrati se morajo, da pridejo do tja. Najbolje nekam čisto na samo. Nekam, kjer stoji kakšna lovska koča. Poskrbiš za tone hrane in hektolitre pijače, seveda pa si morajo vsaj večerjo skuhati sami! Kakšen program ni obvezen, malo pa pomaga, da ne zaspijo prehitro... Ko enkrat prebrodijo krizo, so pa že v stanju prepevanja...

S tem je poskrbljeno, da ti jih bolj malo pobegne pred jutrom.

Trije smo šli že v petek zvečer malo zakurit. Da ne bo preveč mraz. Seveda smo lepo kurili do ene dveh, skurili pa celo ga... ah... pustimo to. Posledica kurjenja je bila, da smo bili malo skurjeni.

Ampak to nas ni odvrnilo, da ne bi vstali že ob pol šestih. Do enajstih sem šel še domov, odspal eno kitico, naložil vse potrebno v avto, miril slavljenko in bil še enkrat pri koči. Je bilo treba še veliko stvari pripravit preden pridejo gostje. Da ne govorim o tem, da sem moral še enkrat dol in gor. Po meso. In vse tiste dišave slastnih krvavic so me dodobra pozdravile kurjenja prejšnje noči... Pa svež gorski zrak, seveda!

Imel sem celo malo programa za našo žrtev, malo se pa je morala dokazat! Še zdaj ne vem dobro, kako je ta moj program izpadel. Ko bereš vprašanja in kviz pred publiko, se namreč čisto drugače sliši, kot se je slišalo, ko sem pisal v samoti kleti. Bogve, če se je kdo sploh kaj smejal...

Ampak sekiral se nisem preveč.

Sekiral se tudi nisem, ko sem prijel za kitaro. Ker me ni noben ven šuknil, sem seveda postal pogumen in na koncu sem znal zaigrati že skoraj vse. Kar je pri meni zeeeeeelo redko... Ponavadi namreč ne znam nič. Ampak malo je jeger pomagal, malo pa borovničke.

Zunaj se je kuhal golaž, ki je bil na koncu slasten kot že dolgo ne! Seveda smo ga polizali do konca.

Peli smo kar daleč v noč, že dolgo ne toliko. Vsaj meni je bilo super, prav rabil sem nekaj takega, sproščujočega. Žal mi je bilo edino za ruskimi žalostinkami, pri čemer pa smo se naslednji dan strinjali, da se potem ne bi dobro končalo... Ruske so namreč zadnji stadij. Za njimi je samo še postelja...

Sekiral pa sem se, ko sem moral pokazat Aproksimacijo. To sem se pa res sekiral. Sploh, ker sem nekaj zafrknil in najprej deset minut kazal Abstrakcijo. Ampak mi je uspelo. Hm. So pogruntali.

Ja, na koncu smo zdržali do petih s pomočjo pantomime. Družinska igra, kaj čmo. Spet sem bil mali fantiček, ki ni in ni hotel nehati.

Ampak ob petih je bilo pa že vse nekako takole:

in treba je bilo spat. Vsaj do osmih, ko nas je prekrasen dan zvabil ven, na Črnivec. Težka je bila, čeprav je bilo samo pol ure do tja, matral sem se ko hudir. Ampak sonček je bil prekrasen, družba enkratna in potem je bilo vse ok. Nazaj sem prišel spet čisto v redu.

Edino, ko se ne bi spet tako presneto najedel... Ah.

Pa še potem smo se kar obirali, pot v dolino megle ni nobenemu prav dišala. A treba je bilo pospravit, se poslovit.

Sicer pa... spomine in prijatelje sem vzel kar s sabo. In jih imam kar pri sebi. Vedno.