Če bi dal našo staro hišo za avto, najbrž ne bi bilo dovolj. Še kakšnega otroka bi moral primakniti, potem bi si pa lahko privoščil, tistega, največjega!
Ja, veliki so! Nekateri ogromni. Ampak jaz imam raje malo manjše, luštkane. Pa tudi takih je bilo kar nekaj. Za vse okuse. Tisti veliki so preglomazni, Evropa pa premajhna. Si kar predstavljam, kako priletiš s tisto kišto v kakšno italijansko mestece. Se ne izvlečeš ven cel mesec...
Ker sva kar naprej iskala tamaučka v katerem avtu se skriva, sem bolj malo slikal. Pa še to slabo. Hm, vedno isti izgovori, kaj? Kot vedno, ima boljše slike Helena. Ona slika, jaz dokumentiram.
Tamauček je bil nekaj časa čisto navdušen. Potem je bil čisto navdušen, ko je odkril cevi iz katerih piha. Potem je bil pa navdušen, da bomo kmalu šli. Za njega bi pa res lahko rekel: prišel, videl, odšel. En, dva, tri.
Jaz priznam, da so mi bili kombiji še najbolj všeč. Vendar pa lahko stanejo še malo več kot kakšen avtodom. Na vseh domovih je bil lep napis na debelo osnovna cena. Ta se ti ponavadi niti ni zdela tako visoka. Ampak, ko si videl ceno razstavljenega modela (napisano na manjše), me je pa ponavadi vrglo malo v depresijo. Čisto enostavno je namreč še enkrat višja. In če potem kombi stane 60k...
Na koncu sva se odločila, da še nisva dovolj velika. Da morda bi bil še najbolj primeren Caddy Max. Ah.
Iz prve roke lahko tudi potrdiva, da je bil Chef res priden in deloven. Ne poseda samo ob lanternah in razmišlja o svojem obstoju.
Ah, potem smo se pa odpravili proti domu in se tako zatopili v pogovor, da smo... sva...
... pozabila ta drug avto pred službo...
Mojstra in pol!
Kar je povzročilo enmljon težav, ampak to je pa že druga zgodba.
Vpiši se