Mezda

Danes je moj plačilni dan.

To sem vedel takoj, ko sem se zbudil ampak nisem šel pogledat, dokler mi niso listka za plačo prinesli. Pa še potem sem ga odprl s tresočo roko. Tako, kot to počnem vsak mesec sproti. Saj ne vem, kaj tako groznega lahko zagledam notri, a vseeno me vedno preveva neka vznemirjenost. Ja, če dobim deset tisoč manj, sem takoj slabe volje. In potem čakam raje skoraj do konca dneva, da ne bom po nepotrebnem slabovoljen.

Čeprav... drugo leto bo vse drugače. Tale plača je dobra, drugo leto bo pa groza. V ubogih eurih, kar naenkrat bo zgledalo za 239,64-krat manj. Za mene, ki štejem 1, 2, mnogo, je to pač mnogo. Groza.

Ne me narobe razumet, ker sem rekel, da je tale plača dobra. Tale plača po višini nikakor ni dobra, dobre so le zdajšnje številke v primerjavi s tistimi po novem letu.

Me prav zanima, katerega v mesecu bo pa zdaj že vse šlo? Kako pa bom upravljal (huu, se dobro sliši: upravljal - bolje bi bilo reči zapravljal) z denarjem, če se mi bo zdel 1 euro nekaj presneto malega, še 10 eurov se ne sliši prav veliko? 100 eurov bo letel iz denarnice kot za stavo... In, hop, kar naenkrat bo minuuuuuuuuuuuuus.

Ja, fino, no. To bo pa res lepo.