Četrti (po)novoletni izlet ŠD Krti!
Črnivec, Velika Planina, Krvavec, tokrat pa Menina!
Smo mislili, da je mnogo dlje tole... pa je bilo prav blizu, se mi zdi, da ni se nihče nič namatral!
Začeli smo kot vedno - ob 7h v Krtini, še tema je bila.
Štirinajst pohodnikov se nas je nabralo, kar je pravzaprav kar veliko! Vreme kar ok, čeprav bi meni bolj odgovarjal mraz, da bi bilo vse bolj zamrznjeno. Čez polja, potoke in kar povprek je mnogo lažje hoditi ko je vse zamrznjeno. Blato je hudir...
Najprej nas je čakala dolgočasna pot čez Gradišče do Gradiškega jezera in do Trnjave. Tu smo hodili že stokrat, vse gre pa le po ravnem. A tudi to je treba dati skoz.
Nato pa je sledil bolj zanimiv del poti - Zlatopoljščica!
Tu smo imeli celo domačega vodiča - tisti ta prvi na sliki! Čisto prijazen, domov pa ni in ni hotel, je šel kar z nami... Šele v Zlatem polju smo ga skupaj z zlatopoljskimi psmi uspeli odgnati nazaj domov!
Načrt za pot je bil seveda narejen že dolgo prej, večinoma po spominu, veliko tudi po sami karti. Tokrat prav na teren nisva šla raziskovat, ni bilo nobene potrebe. Se pa seveda potem poti v naravi, ko jih ubereš, lahko precej razlikujejo od tistega, kar si načrtoval. To je meni všeč, saj nikoli nisem navezan na načrt, vedno sem vesel, če se le najde nekaj novega, svežega, teren pač vedno zgleda drugače, kot si ga skušaš predstavljati na karti.
Zato smo našo pot vseskozi sproti prilagajali. Modra pot na karti je Načrtovana pot, rdeča pa dejansko prehojena. Na karti je naprimer prav lepo narisan kolovoz ob Zlatopoljščici
ki se je potem izkazal za nekako takšnega
kar pomeni, da ga že dolgo, dolgo ni več. Bili so ostanki, a večinoma ga je že zdavnaj odnesla voda. Kar je bilo malce nerodno za moje superge, nisem ravno hotel biti moker, čez potok pa je bilo treba vsaj sedemnajstkrat... Tako seveda tudi odcepa v desno sploh ni bilo iskati, smo šli raje kar po travnikih bolj v levo, direktno na Zlato polje.
Prav tako ok! Za ustavit je vsak kozolec prišel prav!
Potem smo pa že pri Pšajnovici! Nas že greje sonček!
Do sem smo potrebovali 3:20h. Lepo počasi seveda, nič hitenja, veliko ustavljanja, iskanja kozolcev in podobno. Žejni vsekakor nismo bili!
Se je pa s tukaj že odprl pogled na naš cilj - Menino.
Potem pa nas je dobil v roke Bojan, naš vodič po njegovih domačih krajih. Za drn in strn ter take spuste sem mu bil presneto hvaležen
čeprav sem se - kot vedno - spet zvrnil. Palica se mi je do polovice zadrla v mehko, mehko zemljo! Še dobro, da se nisem zvrnil direktno čez glavo, pravzaprav čudno, da se mi je uspelo le po riti podrsat. Seveda morajo bit takele napake vedno zabeležene... Eh.
Še mostiček čez Nevljico. A kej drži? A je kej trden most?
Mali klanček pred Tuhinjsko dolino, čebelnjak in sonček!
Še malo dol in malo gor, do Laz, kjer so nas postregli še s kavo, potem pa le še mali vzpon in že je pred nami Zg. Tuhinj!
Po 4:56h hoje smo si pošteno zaslužili kosilo! Vse seveda dogovorjeno, naročeno in organizirano že prej!
Le jaz moram s svojim vegetarijanstvom vedno delat neke težave... potem pa morajo posebej zame kuhat. Če pa po pravici povem - se je kar splačalo, gobova juhica je bila enkratna! Mljask!
Po kosilu pa nas je čakal glavni vzpon, pravzaprav glavnina današnjega izleta, tole do sedaj je bil le sprehod do vznožja! Kake tri ure, tri ure in pol bomo sigurno potrebovali. A ura je bila še čisto ok, računal sem, da pridemo na vrh ravno nekje ob mraku, prej niti nima smisla. Lepo hoditi čez cel dan, to je tisto!
Načrt je bil spet drugačen, na Menino pelje s tuhinjskega konca le ena markirana pot. Seveda je zraven še milijon ostalih poti, a če ne veš, raje ne greš. Ker pa smo imeli domačina Bojana s seboj in ker se nam je zdela cerkvica Sv. Duh prav zanimivo čepeča nad dolino, smo rekli, da moramo tam preko!
Pa smo seveda šli. Mimo Sv. Duha in potem več ali manj kar lepo počez.
Čez pašnike, s skakanjem čez ograde, čez gozdove, prek cest, kolovozov, snega in poti. Prav nič nam ni bilo hudo...
Manjše pavze in ena malce daljša za malico in nas je sončni zahod že počasi ujel ravno na pravem mestu!
Ob mraku smo bili na vrhu Vivodnika
tukaj sem si nataknil derezice, ker je bilo kar fino zloščeno po tleh - ostane pa le še manjši spust do koče:
9:40h od domačega praga pa do Doma na Menini, skupaj z vsemi postanki. Super!
Ravno prav do noči! Meni so ti zdi kot kakšna čarovnija - s celo skupino - seveda različno usposobljenih - ljudi hodiš cel dan in vse se nekako izzide. Kosilo smo zadeli na pet minut, prihod v kočo na vrh tudi... Kako? Se res že toliko poznamo, da nam to tako dobro uspe?
Kakorkoli že, sledila je večerja, skoraj iskanje izgubljenih, ki se niso mogli prebiti z avtom do Bibe in so se potem raje obrnili nazaj domov, raznorazne zanimive zgodbe, igranje taroka in seveda žur. ŽUR!
Z mladimi oskrbniki smo se enkratno razumeli, skratka super je bilo!
Slik z žura se seveda ne objavlja, lahko pa povem, da smo najbolj trdoživi ostali pokonci do pol šestih! In to po celem dnevu hoje... No, nismo še za v staro šaro!
Tega, da sem potem tri dni spal in si lizal rane, pa ne bom povedal...
Zjutraj smo bili vsi čili in zdravi spet na kupu, med malo boljšim sneženjem se je bilo le potrebno odpraviti navzdol!
Snežilo je čisto do spodaj, meni so derezice prav dobro prišle! Spust je bil tokrat kar po markirani poti do Golic, nato pa po cesti do Zg. Tuhinja. Še eno skupinsko za dober konec, vsi zadovoljni!
Nato pa smo le še počakali na prevoz in treba je bilo domov.
Luštno je bilo, res!
Še par podatkov, karta:
23,1km, 9:40h, 1670 vm gor in 530 dol. Dobra 1h od tega za kosilo, ena večja malica in brezštevila malih malic, kozolcev in preizkušanja najrazličnejših zadevščin za po grlu. Počasi, a z veseljem, skupine nima smisla priganjat, šli smo zato, da bi se fino imeli. In smo tudi se!
Navzdol pa še 7,5km, 2:10h in -53vm in -930vm.
Kaj pa vem... s stališča hoje mi je šlo tole tako enostavno, kot že dolgo ne! Super, navdušen sem!
Več slik pa v ALBUMu!
Vpiši se