Poln planiških vtisov

Šest dni prebitih v Planici, nama je pustilo res eno polno malho vtisov.

Kdo ve, kdaj jih bova v celoti predelala! Zadeva je večplastna in na več nivojih, vse pa se nekako združuje v nama, nekatere stvari bolj, druge manj, nekaterih je mnogo več, drugih mnogo manj, a tudi nekatere mnogo bolj pomembne kot druge.

Poslovni, osebni, prijateljski, športni, domači, družinski, tekmovalni, dogovorni, tehnični... in še mnogo nivojev, ki so bili prisotni v Planici v teh dneh. Od družine, ko so bili z nama naši fantje, pa prek novo pridobljenih prijateljskih vezi, do obiskov iz vasi, pa naprej prek samih tekmovalcev in vrhunskih športnikov, do komercialnega nivoja uporabe same Pixne. Pa tehnične napake in reševanja, pa izvedbe tega in onega, pa... Eh, še dolgo najbrž ne bom mogel niti identificirati vsega, kaj šele, da bi vse (s)poznal.

Pravzaprav bi lahko za vsak nivo napisal prav poseben post.

Če potegnem črto pod vse skupaj, je bilo super. Nadvse super. Pravzaprav je zadeva popolnoma uspela! V vse-zaobjemajočem smislu, seveda. To ne pomeni, da bomo pa jutri že tržili Pixno (čeprav bi bilo to zelo super!) ali kaj podobnega. Ne, zadeve so mnogo bolj kompleksne in vsak človek najdeva svoja zadovoljstva, eni tam, drugi drugje. Midva sva jih tokrat našla v taki meri, da nama je bilo preprosto super! Kar je pa najbolj važno, anede?

Govoriti o tem, da sva se ogromno naučila, je pa najbrž povsem brezpredmetno. Že samo tako učenje in vedenje bi bilo povsem dovolj!

Jaz ponavadi nisem tak, take stvari mi celo niso nič všeč, a biti del takega zanosnega dogodka, je res nekaj posebnega. Res, take množice in evforija me ponavadi odbijajo, a tokrat je bilo potrebno, da se prepustim. Saj hitro postaneš del celote, le majhen delček, skozi tebe pa se pretaka vsa ta energija, evforija, navdušenje in zanos. Je pa res, da moraš biti tam in se prepustiti.

Kreganja, nesoglasja in nesporazumi pridejo na vrsto šele kasneje, nikakor ne med samih dogodkom.

In v tem smislu in upanju sem tistemu tipu, ki je na koncu sunil še naše rožice z naše mize, to tudi pustil. Saj je le hotel vzeti s seboj del vzdušja, del zanosa, del dogodka. Ki ga sicer nosi že s seboj za vedno, a ljudje velikokrat potrebujemo materialno oprijemljive zadeve, da vsemu skupaj sploh verjamemo.

O, ja, še dolgo bomo govorili o tem!