Ponoči me je prijelo dokončno spoznanje. No, ni čisto dokončno, tista čista dokončna spoznanja niso prav nič zanimiva, meni so boljša ta, malo manj dokončna.
Z jedilnika moram črtat kavo in sol.
Ne gre drugače. Včerajšnji pritisk je bil res malce previsok. Kaj se torej matram s tabletami, če jih potem, po drugi strani, izničujem?
Kavica je torej le še brezkofeinska, torej tista doma. Drugje pa nič več.
Druga, morda celo težja stvar, pa je sol. Še posebej Wurze začimba. Te namreč spijem (spijem!) kar deci, dva na teden. Zraven jo pa še tlačim čisto povsod, še v puding bi jo stlačil, če se ne bi doma zgražali.
Danes sem že začel. Toplo mleko namesto kave. Ojejej. Cel ljubi dan se borim z zaspanostjo in nikakor ne pridem niti v pogon. Bolje, da grem čimprej, preden me pomanjkanje pritiska čisto položi v spanec.
Zdaj razmišljam ali je bolje živeti še N let in se nenehno boriti z zaspanostjo ali pa živeti N/2-y polnih let?
Najbrž se bom odločil kar za prvo varianto brez polovičk, zraven bom pa upal, da se bom enkrat že navadil na znižanje pritiska...
O, mater, pejt, gremo spat............................................................................................. Ups.