Nekatere stvari se pri nama dolgo, dolgo kuhajo, pa se potem kar naenkrat skuhajo.
Dejstvo je, da sva le par ur po tistem, ko sva oddala Tamaučka tabornikom na tabor, že sedela v avtu in furala polno spakirana proti Završnici!
Kaj pa bi se zamujala, se prepričevala, razpravljala. Pejva do Golice sva si rekla. Mogoče pa še kam naprej, sem si pa jaz še dodatno mislil. Mogoče pa prideva do Mojstrane, kdo ve? Dolga je v vsakem primeru, kdo ve, kakšno bo vreme, kako nama bo šlo in še tisoče vprašanj ostane.
To, da sva hitra, nikakor ne pomeni, da sva tudi površna ali nepripravljena. Prav vse sva imela naštudirano. Kje, kako, s čim, kam, do kam, kam se skrit, kje pobegnit v dolino v primeru nevihte, odstopne točke... Greben je pač greben, ni da te ujame ujma tam gor nekje, ni najbolj pametno.
Šla bova lepo počasi, pohodniško, pa bova videla, kako nama bo šlo, sva si rekla in to je obveljalo.
Ja, takole je, otroci gredo od hiše, midva sama samcata po tolikih letih, stoletjih... potem pa direkt v hribe. Hja.
Završniško jezero je super zelene barve, midva pa še vsa navdušena!
Na vrhu je sedel oblak, spodaj pa je iz teles vleklo vso vlago, kar jo je bilo. Od mene je dobesedno teklo!
Valvasorjev dom, letos že dodobra spoznan, pa prižnica
nato pa že vršna gmota, ki se je tokrat kar precej vlekla. Nikjer konca. Pa še vse v megli.
Sva le upala, da bo naslednji dan kaj bolje, malo sreče pa morava imet?
Do gor sva rabila kar cele štiri ure, lepo počasi, kakor sva rekla. So pa zanimive smerne table, škoda, da jih nisem slikal. Ena stoji spodaj v Završnici, kjer piše Stol 3:15h. Potem pa ena podobna tabla stoji na Žirovniški planini, kako uro in četrt hoda od začetka, na kateri pa spet piše Stol 3:15h!
Zanimivo in super dobro za dvigovanje morale.
Prešernova koča ima na novo (zadnjič tega še ni bilo!) ureditev - brez problema lahko ješ tudi svojo hrano, le skrinjico za prispevke so uvedli. Meni se zdi ideja super, ob teh cenah vsega tam gor je danes to skoraj nuja. Ker tam gori je res nadvse drago. Težko si privoščiš kaj več. Midva si nisva skoraj nič, pa sva še vedno gor pustila 40€. Pri tem, da je spanje še poceni.
Voda naprimer. Že tako jo trogaš gor kot nor, več kot 6l sva jo imela spodaj. Pa sva jo zaradi vremena kar precej popila in sva jo morala gor kar lepo kupit. 1,5l = 4,4€.
Mogoče bom naslednjič raje nesel še šest litrov s sabo.
Saj vem, da je vzdrževanje, biološke naprave, dobava, helikopterji, včlečnice, vse je drago. A, hej, jaz si tega ne morem več privoščit. In najbrž si bom vedno manj, pa rad pustim v kočah kaj denarja, ker se mi zdi, da s tem pomagam. A bo treba malo zmanjšat obisk koč, ni druge. Na žalost.
Kakorkoli so naju cene potrle, pa naju je vreme razveselilo! Meglice so se začele umikat!
Zato sva jo mahnila še na vrh, se malo sprehajat in ubijat čas. Pa je bilo prelepo, prekrasna prelivanja oblakov!
Tako si je treba predstavljat sončno stran alp. Sončno, a polno oblakov...
In ko sva že skoraj zapustila vrh, pa se prikaže še Gloria! O, te pa že dolgo, dolgo nisem videl! Oba s Heleno sva prava svetnika, a vsak vidi le sebe. Redko se tole vidi, redko!
Potem pa se je počasi zmračilo, midva pa hitro v posteljo! Kaj pa bi, žurala? Bolje, da jutri čimprej vstaneva!
In res sva, po moje še malce prepozno, a tokrat je Helena kar spala in spala in se sploh ni dala motit!
Ko sva pomolila svoje nosove ven, je bil sonček že visoko na nebu, ura pa skoraj že šest!
Sicer se ni čutilo, a bilo je presneto mraz! Dve stopinji, dve! Madonca! Oskrbnica pravi, da imajo vedno približno štiri stopinje manj od Kredarice. Ufff.
A vseeno občutek mraza ni bil hud. Vse naokrog mokro, kot da bi deževalo, mrzlo, pa vseeno bi človek ocenil, da je nekih 10 stopinj. Hecno.
Dan se je super začel, megla se umika, pred nama pa dooooolga pot! Le do kam prideva?
Zjutraj je še šansa, da vidiš kakega gamsa, midva jih ujameva kar nekaj, celo pet, šest čisto majhnih imajo s seboj. A sva pri štimanju fotoaparata dosti počasnejša od njih, še zadnjih par komaj ujameva...
Potem jo pa kar mahava, ozirava se nazaj, kjer kraljuje Stol, ki je s tule povsem drugačen kot kaže njegova zaobljena podoba iz doline!
Ne plezava na vrhove, lepo jo mahava kar po poti. Še dolga bo.
Itak pa so vrhovi zasedeni in na njih ni nobenega prostora - Vajnež.
Na sedlu Suha je še vedno megla, tudi Golica je še vedno več ali manj v oblakih. Se bo skadilo, preden prideva do tja?
Prečiva Belščico, prideva do Ride. K sreči se pot dobro vidi, na karti je spet vse napačno vrisano.
Na opuščeni planini si pri lovski kočici le privoščiva prvo malico! Dobri dve uri do semle.
S fotičem slikam avstrijske markacije na sedelcu. Bom doma pogledal kaj piše gor, si mislim. No, na to, da so to avstrijske markacije. pa nisem pomislil. Da se vidijo iz Avstrije, ne iz Slovenije. Ha!
Brihta.
Potem pa prečiš prav lepa pobočja pod Struško, a so na žalost pot zdelali v zelo zoprn kolovoz. Šele na Belski planini se lahko spet oddahneš na zelenih travah.
Povsod je polno kakcev, tako kravjih kot konjev, vse še čisto sveže, a živali nikjer! Nobene! Kam neki so jih skrili, še zvoncev ni slišat! Čudne stvari se dogajajo.
Ker sva ravno prej imela malico, se pri Belski planini ne bova nič ustavljala. Pa zgleda, da je nekaj odprto, so pohodniki notri.
Tri ure in četrt sva na poti. Počasi, pohodniško, z veliko uživanja!
Nič se ustavljat, kar naprej!
Vpiši se