Karnijske - I. del

Že dolgo imava s Heleno spisek, kam vse bi šla rada. Kaj vse je treba videt in podobno. Tak, čisto okviren spisek, nič prav posebnega.

Problem tega listka je, da se nikakor ne krajša, temveč postaja vedno daljši. Seveda, kako ne bi, ko pa ničesar ne obdelava do konca, povsod greva samo malo "uč vržt", pa da vidimo, če nama je všeč. Povsem jasno je, da nama je potem všeč in že tako dolgemu spisku "kajvsejetrebašeenkratpogledat" se doda še kakšna alineja.

Ne, to nikakor ne deluje.

Namesto, da bi šla nadaljevat raziskovanje Dolomitov, kakor sva si lani nadvse svečano obljubila, sva jo mahnila nekam drugam. Jasno. Celo predvidljivo.

V čem je torej problem? Ali pa, če se vprašamo drugače: je to sploh problem? Vedno si lahko rečeš: "je*eš spisek!"

Vse torej kaže, da je tale najin spisek najbolj je*ena stranka pri nas. Kaj čmo...

Letos sva začetek poletja/konec šole malo zamudila, drugače bi šli že takoj po koncu pouka direktno na morje. Pa se je vse skupaj sfižilo zaradi šole in košarkaškega tabora. Vsi bi radi vse v začetku julija. In tako je šel najin plan v franže, za nadaljevanje poletja pa sva potem naredila tako kompliciran plan (od variante A do variante E), da se še zdaj kar malo stresem. Kako nama ga je uspelo - kolikor toliko uspešno - izvest, mi je še danes velika uganka.

Pred morjem torej še skočiva malo v hribe. Ampak res malo, dvakrat prespat, nič več. Pa seveda nekam povsem na novo, je*eš spisek.

Pejva malo pogledat Karnijske, se malo spoznat, pokukat, če se splača it tja. Kar pomeni: če so dovolj dobre za na spisek. Pejva na Mokrine, tam bo kar nekaj za videt, za hodit in za spoznavat, tam bo super!

V daljnih časih bi se odpeljala tja in potem iskala hotel ali kaj podobnega, a odkar obstaja booking.net, so stvari malce lažje. Pa spet ne tako zelo lahke, če se spraviš to delat v zadnjih dneh. V začetku poletja namreč že dodobra zmanjkuje prostora, sploh v takšnih turističnih območjih. Zato sva si našla Grillhof Reisach, sploh ne na Mokrinah, temveč v dolini Zilje, taka strateška točka, kakor sva se tolažila. Je pa zato cena zelo godila moji škrti duši.

Prvi dan, sreda, 6.7., sva začela ne preveč zgodaj, se odpeljala do Kranjske gore, kjer sva kot tolikokrat doslej ponovno izkoristila bližino dobre kave s pekarno. Počitnice je treba počasi vzet!

Nato pa sva se izognila predoru in klancu ter se počasi zapeljala prek Trbiža - kolikokrat sva bila letos že v Trbižu?! - in Arnoldsteina v dolino Zilje. Hermagor, Tropolach in kar gor, direktno na Mokrine, mikrolokacija: Plattner Alpenhotel! Vse to sem že kar na pamet vedel, toliko sem prejšnji dan po kartah gledal.  Do sem 2:40h vožnje in 157km.

Ura pol poldne, dan pa prekrasen! Nekaj so bile sicer napovedane plohe, tako da sva se odločila za Gartnerkofel, Krniške skale, 2195m. Da bova lahko gledala čez na Monte Cavallo/Rosskofel/Konjiški špik in Creto di Aip/Trogkofel/Veliki Koritnik.

Eh, tole trojezično označevanje enih in istih skal mi gre na živce. Če je od tega odvisna narodova zavest, potem pa tudi brezveze...

Ja, jaz sem moral najprej na nasprotno stran brega, da vidim v kaj se bom moral spuščat naslednji dan. Helena bi seveda najraje plezala povsod, jaz pa sem seveda bolj boječ. Se je treba najprej malo spoznat, malo poskusit, malo okusit.

Lej, koliko je možnosti in tabel! Kamorkoli lahko greva! Juhuuuuu!

Gartnerkofel je torej tamle gori! Dve urci pa bo.

Že pri prvi koči so tako lepo pripravili, da so se nama že začele cediti sline! Kaj, ko bi kar tu ostala?!

Pogled na drugo stran, direktno na smučišča Mokrin. Levo Monte Cavallo, desno Creta di Aip.

Kaj pa je tamle, a? O, lepotec, s te strani pa ga res še nisem gledal - Montaž! Oujea, se mi je že nasmeh vlekel čez vso glavo, tudi če bi kar tule ostala, bi bil povsem zadovoljen!

Pa me je Helena hitro zbudila z idejo, da greva še midva tole probat. Ja, seveda, "malo morgen" sem zatulil kar po domače. Pa je bil tole le "tamanjši most". Kje je pa tisti "tavečji"?

Ja, hribi so se znali dobro postavit, vedno. In v sodelovanju z vremenom lahko pripravijo človeka, da fotoaparata sploh ne izpusti več iz roke. Nekatere slike potem dobro uspejo!

Ahhhhhh, Julijci.

Med hojo navzgor sva prehitela celo skupino, vmes je bilo pa še en milijon ljudi, večina se jih je pripeljala do vrhnje postaje štirisedežnice, ki je cel dan vozila več ali manj dobro zasedena. Ljudi je bilo tako povsod dovolj, oziroma, midva bi rekla, da jih je celo preveč. Zato sva raje zavila na sosednji vrhec, ne na tistega "pravega", sva pač upala, da nama bo uspelo bit bolj sama. Da bova lahko bolj uživala v razgledih. Na Mokrine.

Na dolino Zilje - Tropolach, od koder se vzpenja ne prav poceni Millennium Express.

Stala sva in stala in... jah. Saj ne moreš drugače...

Ko sva se vračala pod vrhom sva videla, da sva imela kar prav. Tamle gor ne bi bila prav nič sama! Juhu!

Nazaj grede sva pa le odkrila tudi "tavečji" most. Fant ga je prečkal od začetka prav počasi, potem pa se je fino videlo, da je izgubil strah in je kar odločno pospešil. Punca za njim strahu ni imela prav nič. Tako bi bilo tudi pri nas, Helena me je kar nagovarjala, jaz pa tudi za veliko denarja ne bi šel čez. Nisem nor.

Raje malo opazujem naokrog. Ni hudir, da ne bi tule živeli... ej, jep, lej ga, svizca! Ko vidiš enega, jih je kar naenkrat vsaj še pet naokrog. Se sploh ne sekirajo več, do ene trideset metrov te mimogrede spustijo potem te pa le imajo dovolj. Preblizu pa le ne moreš!

Je pa tam naokrog še dosti drugega življa. Tako je tudi smrtonosni gad najbrž le prijazna smokulja, a hej, nikoli ne veš!

Raztegne se že kot čisto prava strupenjača. Od preveč blizu je pa le ne greva gledat, zdi se precej hitra in odkar smo videli tisto presneto hitro belouško pod Kofcami, sem raje v varni razdalji. Smokulja gor ali dol. Sicer pa vemo, kako je - le koga od nas je bolj strah in kdo se hitreje umika?!

Ampak to seveda še ni vse, avstrijci imajo vsake par metrov kakšno zanimivost. Kaj za turiste. Naprimer kamne z drugih vrhov, tale je direkt z Gross Venedigerja.

To je tamle nekje skrajno levo ali pa še bolj v levo, v sredini daleč zadaj bi pa moral bit Grossglockner. Enkrat bo treba tudi tja, kajne? Ga dat na spisek, če ne drugega!

Saj ne, da bi bila poznavalca, a s pripomočki je ponavadi lažje! Taki paneli res prav pridejo. Da vsaj veš, kje je Hohe Warte, kamor boš tudi šel enkrat!

Če ti pa taki paneli niso dovolj natančni in se še vedno ne spoznaš, potem pa lepo pogledaš skozi daljnogled in evo, se ti vse izpiše na ekranu. Super pogruntavščina in to brez debilnega metanja kovancev v mašino.

Za lepotca v zahodnih Julijcih pa ne rabiš daljnogleda, je dovolj markanten, da bi ga lahko slikal tisočkrat. No, najbrž tudi sem ga...

Še pogled z mostu v globino, ki me tokrat celo ni pretresel, že vsega hujšega vajen - sem si samo tisti "tadaljši" most predstavljal, pa mi ni bilo prav nič hudega več.

Število ur sonca v letošnji zimi. Karkoli to že pomeni, se ti pa zdi, da je to kar super rezultat. Sploh na sončen dan.

Pa naprave za slikanje smučarjev. Seveda sva se tudi midva postavila, čeprav brez smučk. Sem mislil, da dela le med sezono, a so ljudje na senčni strani alp vsekakor bolj podjetni in tudi v letni sezoni vse naprave delujejo. Še dobro, da sem se doma potem na tole spomnil in sliko celo našel! Še k sreči je ne zbrišejo prav hitro! Ta prava turista!

V labirint se je šla igrat samo Helena. Eni moramo ostati zunaj, za pomoč. Kaj pa, če ne najde ven?!

K sreči sva potem našla še drugo pot navzdol, da nama ni bilo treba po isti nazaj.

Gremo torej naprej!