Menina...
Menina je ena taka luštna zadeva, ki nama vedno daje veselje. Zato jo tudi vsako leto obiščeva vsaj enkrat, če ne že večkrat.
Tokrat sva šla sredi novembra, na dan, ko se je začenjala tista prekrasna jesen 2015 počasi fižiti. Prihajala je sprememba in jasno je bilo, da tako lepega vremena naprej ne bo več. Sploh ne tako toplega.
V zraku se je sicer čutila sprememba, nebo ni bilo več čisto, je pa vseeno toplota še vztrajala, nekaj sončka pa tudi.
Napoved je bila sicer slabša, kot je potem vse skupaj izpadlo. A zaradi napovedi nisva začela čisto spodaj, sva bila lena in sva se odpeljala dva ovinka višje. Kar dobro skrajšaš...
Najprej sva preverila, kako se bo tole kaj obraslo. Težka bo, rana bo ostala, a vsako leto manjša.
PD Gornji grad je postavil vse nove table in to na čisto nove kole. Lepo. Tista mala tablica pa je tam še zavoljo starih časov...
Teloh v cvetovih. Sredi novembra. Hm.
Tudi na vrhu sami novi koli. Bomo videli, kako in če se bodo obdržali preko zime, tole bi znalo biti zanimivo. Vsekakor bolje/lepše/primernejše kot železni drogovi, res pa je, da rabijo več vzdrževanja.
Ja, razgledi niso bili več tako popolni kot prejšnje dni, pa vseeno. Ni se bilo za sekirat.
In tudi stolp na vrhu se še ni podrl, jaz pa sem spet zbral dovolj poguma, da zlezem gor na škripajočo zadevščino. Se že morava skupaj slikat, ne?
Do koče sva seveda šla, malo na čaj, malo pogledat, kako in kaj. Od naju sicer ne bodo obogateli, nekaj pa je le, sva podpornika koč.
Menina...
Hm... nekaj tako mirnega, tihega, samotnega. Z Golic je tale pot res enkratna, ne bova se ji kmalu odpovedala.
Vsekakor obvezno vsaj enkrat na leto!
Vpiši se