Blogi imajo zame poseben čar. Privlačijo me in me delajo živega. Nepregledna vrsta razmišljanj posameznikov, vsak dan je lahko poln, vsak dan je odpiranje novih obzorij ter novih, drugačnih pogledov na svet.
Totalen kaos, torej. Kar mi je zelo blizu.
Res je, urejene stvari pridejo prav, so tudi mnogo bolj obvladljive, so predvsem priročne in funkcionalne. Vendar pa v urejenih stvareh pogrešam življenje. Kot ga pogrešam v reklamah za kuhinje, dnevne sobe in ostalo pohištvo. Kjer se vse blešči, kjer je vse urejeno do zadnje potankosti. In potem se zavem, da s tem nimam kaj početi, da si takih stvari sploh ne zmorem predstavljati, saj v njih manjka tisto najvažnejše – življenje.
Zato mi je kaos mnogo bližji. Ker je preprosto življenjski. Ker omogoča nepreštevno vrsto možnosti, ker je priložnost v vsakem trenutku, priložnost, ki čaka, da jo izkoristiš. Na tebi samemu je, da se odločiš, ali jo boš pograbil ali izpustil.
V nasprotju s pisanimi dnevniki in časopisi, so blogi urednikovani le s strani svojega pisca. Mnogo manj kompromisov, mnogo manj težav, mnogo manj dilem. Življenje je filtrirano le skozi oči avtorja, ne skozi celoten uredniški odbor, reklamodajalce, politiko itd.
Medijev je trenutno na voljo kar nekaj. Posameznik si bo za svojega izbral tistega, ki mu bo blizu. Nekateri pa bodo brali, gledali vse počez, s tem bodo ohranjevali lastno individualnost. Ne bodo se nagibali sem ali tja, gradili si bodo svojo sliko. Kot vsak, razlika je le v tem, koliko "surovih" podatkov imaš spodaj.
Vendar pa vsak medij zapade pod uredniško, tako ali drugačno, politiko. Kjer življenjske dogodke, ki jih bo medij posredoval naprej, določa določen krog ljudi, vsak na svoj način. Kar bo prišlo ven, bo stvar neštetih kompromisov in njihove načelne usmerjenosti.
Seveda to sploh ni slabo. V današnjem času poplave podatkov, se mora človek nekako opredelit, da si lahko ogleda le njemu pomemben skupek dogodkov. Če bi vsak moral zbirati vse podatke po svetu in si iz tega graditi informacije, ne bi daleč prišli, kajne? Tako pa so te informacije, na podlagi urednikovanja, na voljo v stisnjeni obliki. Ne vzamejo preveč časa, za spoznavanje z dogodki pa so tudi popolnoma zadovoljive.
Seveda pa jaz spet v tem ne zmorem videti tistega življenja, ki bi ga tako rad videl. In prav tu mi pridejo prav blogi. Kot trgovina, kjer se sprehajaš med policami in vzameš s seboj le tisto, kar želiš. Ne kot prodajalec, ki potrka na tvoja vrata in ti hoče nekaj vsiliti.
Navdušujoče mi je videti ves možen nabor tekstov, razmišljanj, dogodkov. Na meni je, da se odločim, katerega bom bral, čisto moja lastna odgovornost. In te odgovornosti ne morem prenašati na nikogar drugega. Ne morem se pritoževati, da so me zavedli, da sem bil v nekaj prepričan. Vse je le moja lastna stvar, moja odločitev, hkrati pa tudi moja priložnost. In to mi je blizu, sem namreč strašansko zadovoljen, če imam takšne niti lastnega življenja v svojih rokah.
Tako, kot mi je všeč vsak nov dan, ki prinaša neslutene možnosti in mi daje v roke odgovornost do lastnega življenja, ravno tako mi podobno sliko odpirajo blogi.
V kaosu ne iščem reda, je povsem nepotrebno. Sam smisel je tako ali tako povsod, le najti ga je potrebno.
Vpiši se