Človek se ima čez vikend fantastično in super, vse je ok, vreme drži, gležnji držijo, kolena držijo, pot je ena najlepših sploh, skratka - vse je v najlepšem redu.
Ampak na koncu pa ga mora človek nekaj biksnit. Nekaj narest narobe, da ne bo vse tako lepo in prav in oh in sploh. Da bo svet spet uravnotežen. Jin, jang pa te stvari.
In človek gre, vzame telefon, ki ga je prej prav fino nosil dva dni, iz rukzaka in ga postavi na avto. Na avto. Zakaj je to naredil, še danes ne ve natančno, ni hotel niti telefonirat, ni hotel surfat, kar tako ga je ven vzel - da bo telefon z njim v kabini, ne pa ubogi pozabljen v rukzaku.
No, do kabine telefon na žalost ni prišel, je ostal kar lepo na avtu medtem, ko se je njegov lastnik zadovoljno - a nezavedajoče se - odpeljal proti domu.
Telefon se je seveda naveličal takega ravnanja in je nekje na poti odstopil. Kje je to naredil, je najbrž velika neznanka. Se je že zgodilo, da se take stvari obdržijo na strehi dlje, kot si mislimo.
Nekje v dolini Završnice, pri jezeru se je zgodilo, tam sva parkirala avto, ko sva šla na Stol.
Šel sem ga celo nazaj iskat, gledal, se klicaril in poslušal, a brez uspeha. Ene petnajstkrat mi ga je uspelo na polno klicat, potem pa je bila številka nedosegljiva. Kar morda lahko kaže na spraznjeno baterijo. Ali pa tudi ne... Včeraj je bilo v Završnici na tisoče ljudi in avtomobilov. Prav veliko upanja ni.
Naprimer - tudi, če ga kdo najde, praznega - kaj bo z njim naredil? Kako ga bo napolnil, da bo sploh pogledal kako in kaj? In tekli bodo dnevi in tedni in...
Pa tako sem se navezal na to mojo veliko kišto!
Kje vse sva bila, kje vse se je potikal z mano in kolikokrat me je rešil iz zagate! Pa samo dve leti in pol sva skupaj delila in kaj sva že vse doživela!
Pravzaprav ena od redkih naprav, s katero sem bil celo več kot zadovoljen! Pa sem precej zahteven pri teh tehničnih stvareh. Baterija, ekran, kamera, internet, telefon... vse je štimalo. Edino, kar je motilo, je bila velikost. V žep pač ni šel, a glede na to, kje vse je bil z menoj, to ni bila ovira.
Škoda, škoda, škoda, presneta škoda!
Samsung Galaxy Tab, prva verzija, GT-P1000. S črno gumo (že malce razvlečeno) okrog in zaščitno prevleko (že malce spraskano) čez ekran.
Vedno sem si mislil, da bo šel nekje v hribih, ko sem ga povsod vlačil s sabo, da ga bom speštal, razbil, izgubil, ne pa takole, na nekem parkirišču zaradi brezvezne nemarnosti.
Jasno, da sem si povsem sam kriv, a to prav nič ne zmanjša žalosti. Mogoče jo celo malo poveča.
Tolažba, da je zgleda prišel čas za novega, pa me sploh skoraj spravi v jok. Buaaaa.
Vpiši se