Naredil sem napako in sem šel brat moj lanski zapis.
Ejejej...
Brez plana, a? Polagam si na srce, a? Na polno, a?
Japajade.
Povsem jasno je, da ne bom upošteval niti enega samega nasveta, še najmanj lastnega!
Zadeve se bom spet lotil čisto po svoje. Z zmešanim planom, za katerega ne bom do 4h zjutraj vedel, ali se ga sploh hočem držat ali ne. Ker tak plan je treba ponotranjit, drugače ti ga takoj odnese črna samotna noč.
Edino, kar je sigurno, je to, da bo prej ali slej nastopila kriza. In vse, kar lahko naredim - ker se spet nisem nič pripravil, zdaj pa je že prepozno - je, da lepo hodim in čakam na krizo.
Potem pa bo, kar pač bo. Nekaj se bo že zgodilo.
Mogoče jo mahnem kar domov. Mogoče začnem tečt. Mogoče se mi zmeša in nikoli več ne obujem superg. Mogoče grem na pivo. Mogoče... Oh, kar nekaj možnosti je. Le kdo bi vedel, za katero se bom odločil? Jaz sigurno ne. Počakajmo na tisto črno, samotno noč, nekje okrog štirih zjutraj bo, malce pred prvo svetlobo, sredi samotne potke v pojemajoči svetlobi naglavne lučke...
Ker že vnaprej vem, da bom večino 24h spet hodil sam, sem si letos celo omislil star, razbit mp3 player. Me prav zanima ali bo muzika kaj pomagala.
Tako, da se zdaj, namesto, da bi se psihično pripravljal, zafrkavam z glasbo. Kaj vzet in kaj ne... Madonca, same neumnosti!
Ampak... čudno... veselim se pa že kot kak otrok! Pejmo, pejmo, pejmo!
P.S.
Izteklo pa se je takole.
Vpiši se