Letos sem se odločil, da je treba bit malo bolj aktiven. Če se že kar naprej ukvarjam s temi kartami, GPSji in podobnim in se kar naprej pritožujem nad markiranjem, pa je treba kaj narest v pravi smeri, kajne?!
In sem se pri PD Domžale pozanimal ali potrebujejo še kakšnega markacista. Pa so seveda ga, jih je vedno premalo...
S tem dejanjem sem se na hitro vpletel v PZS kolesje. Kar pomeni najprej teorija, malo prakse, nato pa dve leti pripravništva. Dve leti! Šele potem bom lahko kako markacijo sam narisal...
Na začetku moraš dat dva vikenda za usposabljanje. Po dveh letih pa še en dan, za preverjanje ali si sploh kaj odnesel in se kaj naučil!
Naš prvi vikend se je odvijal na Valvasorjevem domu pod Stolom.
Najprej doma priprave:
Ha, tole je čist simpl!
Seveda na kartonu, ampak pustimo lepo fanta, da se sam opeče...
V soboto navsezgodaj sem bil že pogumno pri Valvasorju. Z avtom tokrat, je bilo le preveč zgodaj.
In nato smo lepo sedeli v učilnici. Kaj, zakaj, čemu, kako o poteh, o markiranju, o znakih, o varstvu pri delu, o prvi pomoči, o dokumentaciji, o... o, vsega se je nabralo! Nekateri so že povsem noreli, nenavajeni učilnic in pisarniških poslov.
Po kosilu smo hvala bogu odšli malo ven, ogled terena, kjer bomo morali do naslednjič spisati seminarsko nalogo o Tehničnem opisu poti. Vsi smo si prav lepo zapisovali vsak kamen, vsak odcep, vsako markacijo, vsako tablo!
No, to je meni všeč! Povsem jasno je, da sem iz tehničnega opisa poti na koncu naredil esejistični prispevek, ampak kaj čmo. Seminarska je pač seminarska. Pa čeprav so imeli nekateri trideset vrstic, jaz pa lepih ducat strani!
Se točno vidi, komu bolj diši tipkovnica, kot kako drugo orodje, kajne?
Vreme je bilo tisto soboto še kar ok, malo smo tudi zasanjano strmeli proti hribom
a v naslednjih minutah že vneto zapisovali podatke!
Pozno popoldan so nas spravili še malo ven, gremo mi malo markirat!
O, to pa je povsem drugače, kot na karton! Kar nekako ne gre in ne gre... K sreči se človek počasi navadi in sem in tja nariše kakšno markacijo kolikor toliko ok!
A se ni mogel Knafelc spomnit le kake črte, dveh?
Seveda pa je bilo med nami kar nekaj starih mačkov, ki so markacije risali z zaprtimi očmi. Izkušnje, izkušnje in še enkrat izkušnje, ni druge bližnjice, ni sprejov, ni šablon, ni posebnih tehničnih pripomočkov ničesar ni. Le čopič in mirna roka z ogromno izkušnjami. Vse se je že preizkusilo, a edino to se je obdržalo. To pa najbrž nekaj pove.
Potem pa še malo učilnice in večerja in to je to. Nekaj smo še klepetali, skušali kaj spit, a smo bili preprosto preveč utrujeni, dolg dan je bil! Nič žura... A nasmejali pa smo se vseeno kar dobro!
Zjutraj pa spet učilnica naprej, nekateri so prav uživali. Le na koncu smo še malo govorili o bolj tehničnih zadevah in o nadelavah zahtevnih in zelo zahtevnih poti. Klini, zajle, stope in te stvari.
Cel svet je tega!
Še posebno luštno je vse to nosit! To bo še veselja, že vidim!
Popoldan smo jo pa ucvrli domov in se spet dobili čez dva tedna. Na istem mestu. Namen je bil sicer drugačen, a vreme nam jo je spet zagodlo in ta vikend je bilo vse skupaj še slabše, malce višje celo sneg, bljaki torej.
Seminarske smo oddali, test smo pisali in ga opravili, potem smo pa le zavili malce ven, kaj narest! Ne moremo kar naprej v učilnicah čepet!
Orodje, količki, motorke, krampi in podobno orodje... Kako so se nekaterim zasvetile oči! Ko so prejšnji vikend skoraj obupali, kleli čez vse in vsakogar... zdaj se jim je odprl cel svet! Sicer ne razumem, kako lahko uživajo v delu z motorko, a hej, hvala bogu, da smo si različni. Jaz bi razžagal sebe in vse ostale, če mi daš motorko v roko (ponesreči seveda!)... To pa so bili fantje, ki motorke preprosto niso več hoteli dat iz roke! To so žagali, rezali, nosili sušice iz gozda, da jih skoraj nismo mogli sproti porabit!
Časa smo imeli kar malce preveč, zato se je delo kar dodobra razvleklo in smo naredili mnogo več, kot je bilo predvideno. Odvodnjavanja, stopnice, zanimivi problemi, ko skušaš pot obvarovati pred pre-hitrim razpadom. Tudi tu nič drugega ne pomaga, kot le izkušnje. Vse napake se pokažejo šele kasneje, ob kakšnem dežju in le čez čas lahko ugotoviš, kaj in kako bi lahko bolje naredil.
Skoraj sigurno bom od zdaj naprej na nadelanost poti gledal s povsem drugimi očmi.
Ker do kosila, ki je bilo tokrat kar pozno, nismo mogli kar sedet naokrog, smo šli še na manjši špancir do Ajdne.
Seveda smo šli mimo vseh tistih markacij, ki smo jih zadnjič narisali... Ojej, kakšna groza!!! Večina njih se je solzila, nekatere so postale prave packarije... še posebej tiste na skalah... Oh, veliko izkušenj bo še treba, veliko! Pa smo zadnjič mislili, kaki frajerji smo! Ah...
Ajdna je zanimiva, na koncu je celo presneto strma, a zgledno zavarovana pot na sam vrh! Prvič bil tule.
Z vrha pa krasen razgled!
Me pa vedno presenetijo nekatere stvari, ki so najbrž v vsakem poslu, pri vsakem delu, povsem enake. Ogromno markacistov je šlo že tukaj mimo, domačini, iz drugih društev, inštruktorji, varuhi gorske narave, skratka ogromno takih, ki vedo kako in kaj, kaj se "sme" in kaj ne, kaj je dobro in kaj ne, a vseeno še vedno najdeš mnogo takih stvari:
In, ne, nihče ne bo tega snel. Nihče ne bo rešil tega drevesa. Nihče ne bo... naredil glede tega nič. In, ne, tudi jaz nisem izjema. Vsi mi imamo tisoče izgovorov, le odgovornosti ne.
Zanimiv svet si postavljamo.
Pa je tako šel še drug vikend, no, zaradi slabega vremena tokrat le sobota. Teorijo smo dali skozi, zdaj nas čaka pa le še delo, delo, delo. Izkušnje torej.
Ajde gremo, pripravnik! Delat!
Vpiši se