Tradicionalni Vršič! Tokrat zame že četrtič!
2009, 2010, 2011 in 2012!
Če sem bil lani prekaljen maček, sem bil letos tudi. Vseeno pa me je dajalo kar nekaj nervoze. Nikoli se ne ve, kako boš rintal v klanec in zadnjič, na Stenarju, mi klanec prav nič dobro ni del.
Ampak tokrat je bilo drugače. Zjutraj sem si lepo privoščil kavico in vse obdelal strašansko počasi, nobene ihte, nobenega hitenja, nič. Na startu uro in še več prej. Tako kot vedno pač, da se pomiriš s seboj in vršiškimi bogovi.
Taktika enaka kot lani. Do Erike tek potem pa hoja.
In tudi tokrat je šlo vse po načrtih, kolikor vadbe, toliko muzike. Če ne treniraš hitrosti, pač nisi hiter, z neba sama ne bo padla, pa tudi škratki je ne bodo prinesli.
Zato je rezultat natanko tak, kot bi pričakovali: +1! Jeaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!
Po eni strani sem prav neverjeten, namreč na uro med tem vzponom sploh nikoli ne pogledam. Pustim jo samevat na roki in se je sploh ne upam pogledat! Kaj, če sem prepočasen, kaj bom naredil potem? Kaj, če sem prehiter? Bom počival? Itd. Zato sploh na uro ne gledam, ne gledam in pika. Sopiham v klanec, iščem vodo za polivanje in to je to.
In pri vsem tem pridem na vrh z razliko ene minute! Ne moreš verjet... Lani 1:38, letos 1:37. Ravno toliko, da sem lahko zadovoljen in da nimam kaj jamrat.
Kot da bi ves čas vedel, koliko kaže ura... Podzavestno? Ali pa imam le vedno tako enakomeren korak?!
Da ne govorim o časih ostalih!
Sam sem zadovoljen, letos celo prehitel nekaj biciklistov. To vedno pomaga!
Dol smo šli sicer skupaj, pa vendar nisem zdržal nitie ne serpentine, da je ne bi sekal. Ne moreš kar naprej po cesti hodit, saj sem trpel že vso pot navzgor! Zato sem bil dol grede malce hitrejši, ker sem imel pač krajšo pot. Sem se pa kar dodobra namatral, vročina je pritiskala kot nora!
Potem pa so še ostali fantje pribrzeli v cilj s časom, ki ga jaz ne bi zmogel in še dobro, da sem se prej izgubil nekje po serpentinah...
Potem smo šli še vsi lačni na pohanga pšanca, jaz pa sem spet tisto goro mesa le gledal z zelenjavnim krožnikom pred sabo. Pa me pravzaprav sploh ni nič motilo. Tudi pohana karfijola je pravzaprav povsem super! Navdušen nisem bil prav nič manj!
Tako sem se priklatil domov šele proti večeru, še ves navdušen!
O, ja, tale naš Vršič je nekaj posebnega. Ni ravno tekma, a vseeno biješ boj. Tokrat še bolj s samim seboj. In to v prekrasnem okolju gorskega sveta, ko bolj malo gledaš pod noge in bolj v višave.
Upam in verjamem, da se bomo tegale še dolgo udeleževali!
Gor: 11,3km (isto kot lani, neverjetno!), 1:37:07 (minuto bolje kot lani!)
Dol: 8,4km, 1:03:10 (dve minuti bolje kot lani!)
19,7km, 2:40:17 in 979 višincev (dva metra manj kot lani!)
Lani sem računal, da bom v štirih, petih letih prišel pod 1:30. No, zgleda, da bo teh let malce več, še kakih sedem, osem... Pa tudi prav, me ne bo prav nič motilo!
Vpiši se