Pejmo plezat V. - Mala Mojstrovka

Končno smo spet vsi skupaj za plezanje!

Najprej samo s Flori na V. Babo, nato z Leandrom na Stol, zdaj pa smo se znašli spet vsi štirje na Vršiču! 

Spet ne prav zgodaj, če bi hoteli konec avgusta v steni več miru, bi morala biti ob tej sliki še trda tema.

Pa ne gre, jaz nikakor ne morem prej vstat...

Tako pa nam je na poti do sedla že sonce žgalo telesa. A smo vedeli, da ne bo dolgo hudo, severne stene so še kar nekaj časa v senci.

Luštna je tale plezalna pot, dostop je namreč presneto kratek. Do Prevala vratca imaš slabih 20 minut, potem pa že lahko občuduješ steno, po kateri boš šel. Ali pa gledaš v tla in se miriš, da pa tole itak ni nič hudega. 

Ali pa - kakor je v navadi pri nas - delaš malo tega, malo onega. Si navdušen in te je strah. Kakor je po mojem tudi prav, malce strahu te dela pozornega, previdnega. In v steni je polno objektivnih nevarnosti. Sploh konec avgusta, ob vsej tisti gneči!

To seveda počnem jaz, otroka počneta nekaj povsem drugega in sta večinoma navdušena! Juhuhu, gremo plezat! A ti otroc res nimajo nobenga strahu, al kaj?! 

Sam sem tule sicer že hodil, a vedno je vmes kakih deset, petnajst, dvajset let in spomin obledi. Veš le to, da si nekoč tule čez prišel in da ni bilo tako hudo, saj si še vedno živ, a kaj več ne. Kot da bi šel na novo!

Še ovce so se nam čudile, za nami so hodile, v steno pa le niso hotele. No, tudi prehitet se nas niso upale, takrat so raje pod pot zavile.

Pod steno je bilo spet veselo, sicer (še) ni bilo gneče, a ljudje se tako radi opremljajo direktno pod steno. Pri tem, da celo vedo, da pot poteka direktno nad njihovimi glavami. In da včasih kaj leti dol. Pa ne samo včasih...

Ja, tudi Mojstrovka je luštna, takoj direktno gor. Najprej po taki izraziti rampi, kjer je Tamauček še pilil svoje igralske sposobnosti

nato pa vedno bolj direktno navzgor!

Pravzaprav mi je slabo postalo šele takrat, ko sem slike gledal. Tole namreč zgleda nadvse hudo, sploh tistile ljudje sredi stene, kaj neki tam počnejo?! A smo res tudi mi šli tam?

V sami steni pa niti ni bilo tako hudo. Ali pa sem samo pozabil. Ali pa samo nisem imel časa mislit na prepade.

Smo se moral slikat. 

Pot je res kar dobro izpostavljena, a tudi dobro varovana. Vem, da sem se prvič, ko sem bil še majhen, pritoževal, da je bil mojster Hanza precej visok človek in je pot nadelal po svoje, jaz sem takrat komaj dosegel varovala. A tokrat ni bilo nič takega, najbrž je eno, da sem zrasel in da sem tam nekje kot mojster Hanza, drugo pa je, da se je pot v vseh teh letih še dodobra spremenila, se bolje in več nadelala in zavarovala.

No, nekateri pa itak... kakor smo v Stolu zadnjič videli, da se avstrijci znajo zavarovat in da jim ni težko opreme s seboj vlačit, je bila tule drugačna slika. Bližina Vršiča pač naredi svoje in na poti najdeš neverjetno veliko pogumnežev, ki opravijo s potjo z levo roko in desno nogo. Brez samovaroval in brez čelade. V gručah po tri do pet, večinoma družine. Spredaj šef, ki zna v hribe hodit, zadaj pa - malo starejši - otroci. Da jim pokaže, kako se to dela. In ne nekaj počasi, zanesljivo, če se le da hitro, čim hitreje!

In ne, niso Čehi, niti Poljaki, vsi ti so danes mnogo bolje opremljeni. Najmanj opremljeni in najhitrejši, najbolj - lahko bi rekel celo objestni - so naših gora listi. Kaj pa bo Mojstrovka, gor in dol si v urci, dveh in to je to! Čudo je, da ni več nesreč, čudo.

Ta huda stena se potem hitro konča in kmalu preideš v poplezavanje.

Od tam pa ni več daleč do vrha. Do polno zasedenega vrha.

Je kar težko najt kakšen pameten prostor, kjer bi lahko malo uživali v razgledih.

In kjer bi jaz spet lahko kaj iskal, na primer kočo na Doliču.

Ali pa bi preštel ljudi na Prisanku.

Ali pa pogledal, če Aljažev stolp še stoji na Triglavu. Ali pa gledal ali je na Škrlatici križ ali ne. K sreči vse slike ne uspejo.

In čeprav smo se obirali, dan je bil prekrasen, brez možnosti neviht in se nam ni nikamor mudilo, pa je slej ko prej nastopil čas, da se spustimo proti Vršiču.

Ojej, prejoj! 

Kot vedno pravijo, ko si gor, si šele na pol poti! In tu, na Mali Mojstrovki, to še posebej velja! Večina težav se tule pravzaprav šele začne!

Kot prvo je pot tako slabo označena, da je kar hudo. Saj tudi po Hanzovi poti ni bilo nič bolje, a tam pač s poti ne moreš zavit, te klini in zajle peljejo. Tule, po meliščih in drsalnicah pa je to nekaj povsem drugega. In če markacije niso vidne, dobiš pač tisto, kar naredi taka količina ljudi - en milijon poti. Vse je nekako shojeno, a nič ni dobro uhojeno. Vse drsi, vse frči. Še najbolje se je prebijat direktno po robu.

Ljudje pa - kot pač ljudje, ki jih pre-blizu pripelje prelaz, v supergah, šlapah, v vsem, v čemer se da hodit in tudi v vsem, v čemer se ne da hodit. In to čez vratca, ki so pravi primer zanemarjanja poti. Če bi bil markacist v društvu, ki skrbi za tole, bi me bilo precej sram. Tako bedne poti pa že dolgo ne... 

Sploh glede na klientelo. Pa ne vem, kako to gre, najbrž si odgovorni mislijo: kaj pa hodijo v hribe, če ne zmorejo, kajne? Superge resda niso za v hribe, a bližina Vršiča je preveč mamljiva in namesto, da bi se markacisti potrudili in pot naredili varno in zanesljivo, je tole pač tako, kot je. Najbrž en milijon izgovorov in nič odgovorov.

Dokler res ne bo kake nesreče, takrat bomo pa spet vsi pametni in ne-odgovorni. Juhej.

In tako smo se dričali po tisti drsalnici, padali in se lovili in naravnavali hrbtenice in komaj čakali, kdaj se bo začelo melišče. Tole je namreč tudi eno boljših!

Dva avstrijca sta začela prezgodaj in sta šla v melišče previsoko. Ojej, seveda je šlo še trikrat bolj počasi, ženska se je vmes kar naprej ustavljala in kar ni mogla več naprej. Kompletna drsalnica. Nista pa opazila oziroma se sploh nista zavedala, da sta direktno v vpadnici melišča, nad njima pa je šla pot. In kar naenkrat se nam je - seveda ponesreči, saj drugače sploh ni šlo - izpod nog utrgal kamen in odletel direktno proti njima!

Jaz sem tulil kot nor, onadva pa nič. Tista skala ni šla dlje kot pet metrov mimo tipa v višini njegove glave, padla ene deset metrov za njim na tla in naredila cel rafal manjših razbitin. Ona dva pa nič! Jaz sem se gor tresel, bil čisto presunjen, ona dva pa nič. Še vedno sta "počivala". Stala sredi melišča. Brez čelad, jasno. 

Res, včasih je ljudi težko razumet. Eh.

Ker pa smo zjutraj parkirali malce pod prelazom, na gorenjski strani, si jaz zjutraj melišča nisem dobro ogledal. Če bi si ga, bi namreč vedel: po melišču dol je šlo že super in hitro in uživali smo kot vedno, ampak... kar naenkrat je bilo vse ožje in ožje in ožje in na koncu je ostal le še jezik... Kaj, kako pa to, kam pa je melišče izginilo, hudirja?!

In se je bilo treba prebijat čez ruševje. K sreči nismo bili edini in se je že fino videlo, kje so se prebijali ostali. Težjim (meni) je bilo dosti lažje kot ostalim, lažjim. 

Ajejej, kakšen kiks. Ko bi moral zavit skozi majhen prehod tamle gor na desni, sem pametno zavil levo in se znašel v ozkem jeziku. No, ruševje nam je dalo še malce veselja in smole, melišča pa je k sreči še nekaj ostalo.

Pri koči smo nato komaj dobili prostor taka gneča je bila. A nam je bilo popolnoma vseeno, žeja je naredila svoje, čeprav je pivo po 3€. Ko bi vsaj kaj od tega zneska šlo v markiranje in nadelavo poti...

Izleta pa poleti ne gre zaključiti brez namakanja nog, preprosto ne gre!

Vsa ta naša plezanja so imela nek cilj. Ki pa ga je na žalost v letu 2016 potem odneslo slabo vreme. Najprej ni bilo časa, da bi se spet vsi štirje zbrali, kar naprej nekdo nekaj ima, nato pa je postalo kar naenkrat mrzlo, v gorah je padel sneg in bilo je že pod ničlo. V žledu pa ne gremo plezat po skalah, se ni za hecat. In tako bo cilj počakal.

Ture so bile torej priprave, nekakšno testiranje, kako se vsi skupaj obnesemo. In obnesli smo se dobro, zato sem precej ponosen na vse nas. Dobro nam je šlo, v stenah smo se pametno obnašali, prevelika navdušenja in preveč hrabrosti smo sproti lahko krotili, strah in skrbi pa imeli na povodcu. Zaupanje smo pridobili, vase in v druge. 

Tako, kot je treba.