Kar ne morem tečt, sem kar malo depresiven. Nimam se kam dat, brezciljno tavam naokoli, zgodaj hodim spat.
Gleženj mažem, zavijam, razgibavam, šepam in vse, kar pač paše zraven. Saj je vsak dan bolje, a časa, kdaj bom lahko začel tečt, še ne vidim tako kmalu.
Zato sva se s tamaučkom včeraj odločila za znanstveni preizkus: uporaba gležnja pri bicikliranju.
Ha! Izkazalo se je, da gležnja na kolesu sploh ne čutim, nič ne boli, vse je v najlepšem redu skratka. Enkratno!
Čeprav mi kolesarjenje nič kaj ne leži in tudi pri tekanju mi ne bo prav nič pomagalo, pa bo vsaj bolje kot nič. Na živce mi gre, da moraš prekolesarit kar nekaj, da se malo namatraš. Kaj naj delam po 100km na dan? Saj vem, od začetka jih bo že 10 dovolj, saj več itak ne zmorem. Bom pa vsaj telo, dihanje in pulz malo pospeševal in prilagajal na čas, ko spet začnem tečt. Za nekakšno splošno kondicijo bo že prav prišlo, kajne?
Tako sva včeraj naredila 10km v 38 minutah. Brzina, kaj? No, s tamaučkom in z grizočimi koleni ne prideš prav daleč. Tudi v klanec, ko sem hotel priti do jezera, ni nikakor šlo, sva raje obrnila. Bolje, da poskušam s svojim kolesom, bo najbrž več uspeha.
Ah, nisem ravno preveč navdušen, ampak vsaj nekaj bo, da spet ne zakrnim do konca. In malo razmigavanja sklepov, kolen in gležnja tudi nič ne bo škodilo.
Pa še svoji zdravnici bom nekam malo zlezel. Me prav zanima, kaj bo potem rekla? Morda: a na dvigovanje uteži ste kaj pomislili??? Grrr...
Ajajaj, koliko ima človek težav, anede?
Vpiši se