Ko imaš polne roke stvari in moraš otroka posaditi v sedežek v avtu in ga pripeti, kaj narediš? Stvari položiš na avto, kajpada.
Včasih so to čisto navadne reči, drugič pač ne. Tokrat je bila to knjiga. Iz naše domžalske knjižnice.
Kar seveda ne bi bilo nič hudega, če bi knjigo nato pobral s strehe. A je nisem. Pa ravno knjige! Ah.
Po pol ure smo se vozili še pol ure in pretaknili vse kotičke, kamor bi lahko s strehe dol padla. Pa nismo seveda nič našli.
In tako sem šel danes v knjižnico bolj s sklonjeno glavo. In bolj polno denarnico.
Ampak.
Čakam, da odkljukajo vse knjige. Gospa odkljuka.
"Aha, katere pa imam še doma?" vprašam.
"Ja, to pa to pa to", odvrne knjižničarka.
"Ja, prosim tele bi rad podaljšal, ja" rečem.
"Hm, kaj pa... a ni na seznamu še ena?" še prav potihoma nedolžno vprašam in vlečem denarnico iz žepa.
"Ne, to je vse" odvrne.
Začudenega pogleda se ne da opisat in se torej ne bom matral.
"Ajaaa?" je vse, kar spravim iz sebe.
Potem je na vrsti ona za začuden pogled.
Skratka, takole je šlo še nekaj časa, dokler nisem vsega priznal. Da sem knjigo izgubil in da jo bom plačal, naj me ne vržejo iz knjižnice, kakšna sramota!
Pa se knjižničarka ni pustila zmesti in je kar lepo rekla: "Če ni tukajle notri vpisana, vam je tudi ni treba vrniti!"
No, lepa reč. Katera dobra duša se me je usmilila in vrnila najdeno knjigo? Večno ji bom hvaležen. No ja, večno ravno ne, a na kakšno pivo bi jo pa z veseljem peljal, to dobro dušo!
Takole se stvari včasih rešijo kar same od sebe. Zdaj me pa le še zanima, koliko letošnje sreče smo ponucali na ta račun???
P.S.
Ko sem imel svojega starega telefona dovolj, sem ga podzavestno kar naprej kje pozabljal. Rekord je bil skoraj 30 kilometrov vožnje z njim na strehi, a hudir ni in ni hotel pasti dol. Mater!
Vpiši se