Me prijemlje dilema.
Ali te Zaupanje v nekoga ali nekaj odreši lastne, osebne odgovornosti?
Mislim, da zaupanje večkrat preveč izkoriščamo. Najenostavneje je v imenu zaupanja odgovornost prenesti v celoti na drugega.
Problema seveda ni, če se to zaupanje nikoli ne podre. A kakor je v tem polnem življenju navada, gre vedno kaj narobe. Izdaje zaupanja se vrstijo po tekočem traku, to zanikati bi bilo čisto brez pomena. Tudi ni rečeno, da se take izdaje vršijo samo zaradi slabih stvari, mnogokrat so ljudje v precepu, ne vedo kaj bi naredili, odločijo se pač tako itn. Zakrivati si oči pred tem, v stilu meni se to že ne more zgoditi!, je torej še veliko bolj neodgovorno. Ker vsi vemo, da se to dogaja. Dan in noč. Meni, tebi, njemu.
Kaj torej v mejnih situacijah, takrat ko se zaupanje podre, ko je treba nositi posledice svojih dejanj? Ne sprašujem se kdo je kriv, krivda ima tisoč obrazov in tisoč zornih kotov, vse je stvar dokazovanja. Sprašujem se ali se lahko človek, ki je zaupal in je bilo to zaupanje izdano s strani drugega, izmakne posledicam, ki jih bo nosil, ker je preveč zaupal?
Nekatere od dilem so lahke:
- pogledate levo in desno preden greste čez prehod za pešce? Večina bo odgovorila seveda. Čeprav vas avto ne sme povozit imate toliko odgovornosti, da vseeno pogledate. Vam najbrž to, da on tega ne sme ne bo nič pomenilo, ker vas ne bo več.
- zaklenete avto, ko ga pustite samega? Seveda! Celo prekršek je, če ga pustiš odklenjenega. Delaš skomine.
- prepustite vse svoje premoženje partnerju? Večina bi danes rekla ne, nikakor. Kaj veš, kaj ga piči. Nočem brez vsega ostat, a ne, se opravičujemo. Mnenja so že deljena.
Potem pa so malo težje:
- seksate s kondomom? Bolezni, zanositev so čisto vsakdanje posledice. Jah, od začetka ja potem pa ne. Tu smo že na pol.
- sem sodi tudi ta, ki je povzročila tale post: moški, ki noče imeti otrok, seksa brez kondoma. Ko ga žena izda, ker si sama otroke srčno želi, jo zapusti. Do tu vse v redu, ga razumem. Ampak on zapusti tudi otroka, ker ga itak ni hotel. To pa je meni že nerazumljivo. Kako? Ga bo zbrisal? Ker ga nisem hotel, ga ni? Otrok je pravzaprav posledica njegovega dejanja. Je torej dopustno otroka zapustiti, ker te je partner izdal? Ali zato, ker ga preprosto nisi hotel? Si naredil vse, da se to ne bi zgodilo? Res vse?
V imenu zaupanja torej naredi nekaj še bolj hudega. Otroku, ki ne more drugega kot da zaupa svojim staršem, odreče to zaupanje in gre.
Obstajajo seveda podobne, a še mnogo hujše dileme, ki pa niso rešljive brez tega, da damo tako izkušnjo skozi. Kar pa nobenemu ne privoščim. Prav nobenemu. O skrajnih mejnih situacijah lahko razpravljajo le ljudje, ki so to dali skozi.
Seveda vsi več ali manj zaupamo, temu in onemu, drugače bi bilo preprosto težko živeti. Ne bi se mogli niti premakniti, ne bi se vozili v avtobusih, vlakih in kajvemčem še. Na tisoče stvari ne bi mogli početi. Pa seveda tako ne gre.
Vendar pa so odzivi na porušenje zaupanja velikokrat zanimivi. Kakor opažam so v veliki meri odvisni od čustvene vpletenosti, poznavanja razmer in interesa. Nikakor niso načelni in nikakor niso za vse enaki. Človek meri krivdo drugih kar naprej, sebi pa jo odmerja v majhnih količinah. Če sploh jo. Svet je priročna zadeva za prevzemanje krivde, ostali, drugi, ti so vedno krivi.
Vse je pravzaprav v tem, kako delovati po porušenju zaupanja. Kako nositi posledice, ki nastanejo bodisi zato, ker smo mi rušitelj tega zaupanja bodisi zato, ker smo mi oropani zaupanja? Po mojem mišljenju bi bilo nujno potrebno že prej definirati odnos do takšnega problema. Sploh zato, ker se moramo zavedati, da do tega pride vse prevečkrat pa če se še tako trudimo. Ves svet ni odvisen od nas, drugim moramo prepustiti njihovo odgovornost.
Je v tem primeru pobeg prava rešitev? Tuljenje nad svojo nesrečno usodo in krivljenje celotnega sveta? Ali pa se je s svetom potrebno spopasti in ga gledati v oči? Nobena varianta ni lahka, nikakor ne. A skoraj vse težave so rešljive. Tega bi se bilo dobro zavedati, se spoprijeti in živeti naprej. Iskanje krivde in maščevanje ne prinese prav nič dobrega. Nam ne bo dalo nikarkšnega zadoščenja, še manj pa nas bo rešilo problema.
Jaz sem torej prišel do sklepa, da se je potrebno zavedati svoje lastne odgovornosti, in da je potrebno nositi posledice svojih dejanj, kakorkoli že do njih prišlo! Še posebno pa se je potrebno zavedati, da otrok v nobenem primeru ni ničesar kriv in da ne sme postati figura na šahovnici boja med starši. Tega bi se morala zavedati tako oče in mati in oba delovati v dobro svojega otroka pa če se še tako ne marata ali če je to še tako težko. Če sta ga naredila dva, morata tudi oba nositi posledice. Pa čisto vseeno čigava je krivda! Zato se ne bom nikoli strinjal z moškimi, ki nočejo slišati za svoje otroke kot da se jih ne tičejo. Pa če jih imajo radi ali ne.
Ne morem, sorry.
Povod za zanimanje za temo, skupaj s komentarji:
http://katarina.blog.siol.net/2007/01/02/zanimiva-zivljenjska-situacija ter
http://katarina.blog.siol.net/2007/01/09/pridejo-plesat-in-odplesejo-v-smrt
Vpiši se