Lepo pozdravljeni, moje ime je Aleš in imam putiko!
No, pa mi je malo lažje...
Priznam, da me je kar malo sram. Putika je po mišljenju večine pač bolezen tistih drugih, tistih, ki si preveč privoščijo, bolezen premožnejših, bolezen kraljev! In ti naj kar trpijo, saj imajo tako ali tako preveč!
Pa temu ni čisto tako. Trpijo tudi drugi. Ostali. Boljši, slabši in enaki nam.
In tako, kot je napovedano: "moški med 40. in 50. letom" sem jo tokrat fasal tudi jaz! Prvi akutni napad protina.
Za zjokat.
Zadnja dva meseca sem namreč na dieti, ne jem prav veliko mesa, sploh ne mastnega, ne pijem prav veliko piva, nisem (pre)debel, športno sem pripravljen, kot pravzaprav še nikoli in ta hudič me gre usekat ravno zdaj?! V mojih najlepših letih? Ko sem - končno - res nekaj naredil iz sebe na tem področju?
Čisto vsako drugo moje življenjsko obdobje bi bilo boljše in bolj primerno za to je*eno putiko, vsako drugo, ne pa ravno zdaj! Kdaj drugič, ko nisem počel nič s športom povezanega, ko sem bil res (pre)debel, ko sem pil veliko piva, ko sem...
Hudirja, prav prekleto užaljen sem! Res!
In le malo manjka, da se poknem na kavč, stisnem čik v roko, pir v drugo in briga me za vse skupaj. Od tega športa so samo presnete težave, sem vedel! Ma, jebela cesta, no!
Ravno, ko misliš, da ti gre prav dobro, ko začneš delat dobre plane, tresk, s kolom čez hrbet... No, po palcu, če smo natančni.
Ok, bom nehal jamrat, zdaj mi je že malo lažje pri srcu, hvala.
Putika je zanimiva bolezen. Bolezen, s katero se ukvarjajo že tisoč let, a se zdi, kot da nihče na naredi prav veliko glede tega. Še vedno me spreletava občutek kot, da je nekako vsem tistim, ki putiko imajo, čisto prav. Ker so krivi. Ker smo debeli, ker se ne gibamo, ker nismo lepi, ker pijemo preveč, ker, ker, ker.
O putiki ljudje ne govorijo radi. Tudi jaz ne bi, a vsakič, ko med kdo vpraša, kaj mi je in hočem ravno odgovorit, da imam zvit gleženj, se od nikjer naenkrat pojavi naš Tamauček in prav z nasmeškom zavpije: "putika!". Ne, v teh časih ga niti ujet ne morem, to dobro ve!
Enkrat v 60. letih je bila proti putiki predpisana dieta. Šele po 40. letih se je nekdo spravil in zadevo malo prevetril. In ugotovil in dokazal, da pol trditev iz 60. let sploh ne drži več. In da dieta niti ni tako nujna. In da... skratka, nihče se dozdaj ni prav veliko potrudil za tole, vsaj tako se zdi. Vsi ti še vedno opalijo dieto, ker si pač svinja debela, ki se ne giba in spije preveč pira. In to je to.
Se mi pa zdi, da nihče nima niti najmanjšega pojma, kako do tega pride. Ok, to že vejo, da je to zastajanje sečne kisline, ampak zakaj do tega pride? Pride, pa se pojavlja, pa zgine, ali pa tudi ne, ali pa tudi kako drugače. Kakor ji pač paše.
Par zdravil, ki obstajajo, so samo za hude primere z milijonom stranskih učinkov, ki rešijo težavo, a povzročijo tisoče drugih. Super.
Mogoče sem pa samo alergičen na pivo postal!
K zdravniku me torej prav nič ne vleče. Kaj pa bo uradna medicina rekla? Dieta, gibanje, nič alkohola. In ko bom rekel, da to že delam, bo rekla: "premalo!" in bom pečen. Me prav zanima, drug teden grem.
K homeopatinji tudi ne bi šel prav veselo govorit o putiki. Ta bi mi takoj prepovedala meso in pivo. Do konca življenja, česar pa tale trenutek ne morem ravno obljubit, se razumemo, ne? Drugače pa isto, dieta, gibanje, prehrana, prehrana, prehrana.
Pa ravno zdaj, ko res pazim na to presneto prehrano. V življenju nisem še toliko pazil. Najbrž je prav v tem finta...
No, zadevo bom od čisto blizu spremljal (še preblizu) in zapisoval sproti.
Kronologija je torej takšnale:
Zbudilo me je v četrtek sredi noči, palec desne noge je otekel in bolel tako, da nisem mogel spat še dve noči. Še rjuha je bila pretežka, vsaka nogavica preozka in pregroba. Jaz pa sem razmišljal, kaj hudiča sem si zlomil...
In sem šel zadevo slikat na rentgen. Ampak nič zlomljenega. Zdravnica me je pogledala in rekla: "no, za putiko ravno niste..." in je iskala poškodbe, a jih ni našla. Kaj pa, če je vse res?, me je prešinilo.
V petek sem bil tako žalosten, da bom spičil vikend v nič, da sem skoraj jokal.
V soboto me je prst že malo manj bolel, za hodit pa seveda še vedno ni bilo. Zato sem dobil še napad trme in brihtavosti. In šel kupit pir in čevape. V trgovini je bilo na tak lep dan toliko ljudi, da sem se spet skoraj zjokal... A so vsi bolani? A nihče nikamor ne gre, na tak lep dan?!
Spekel čevape, spil par pirčkov, naj gre ta putika v tri krasne! Jedel vse, kar mi je prišlo pod prste, kar povprek! Kaj pa čem z dieto, če me ravno med dieto užge!
V nedeljo zjutraj greva s Tamaučkom lepo s Krti na izlet. Prehodit dolino Voje. No, palec malo manj boli, začne me bolet peta. Spijem še dva pira, briga me za to putiko! In dobro šepam dobre štiri ure. Pametno ko hudič, ampak drugače ne bi zdržal, najbrž bi se mi odpulilo. Da bi cel tak lep vikend preležal? O, ja, seveda. Po dveh bi se vlekel, samo, da bi šel ven. No, na koncu sem skoraj res se. Vlekel.
Boli. Vsi tisti, ki so to doživeli, natančno vedo, kako boli. Ostali pa še vedno mislijo, da je zobar hud...
Potem končno neham s pirom, mesom in podobnim. Nej gre putika stran od mene najprej!
Danes je sreda. Ponoči bo en teden, palec lahko že dobro prepogibam, se ga dotikam, skoraj je že ok. Ampak peta pa še vedno boli in še vedno zelo težko hodim.
Me pa kar naprej spreletavajo občutki, da me boli mezinček na roki, ostali prsti na nogah, desno zapestje in še ostali sklepi. Beda. Kaj, če me bodo res začeli?
Naslednji ponedeljek grem k zdravniku. Mater jih bom slišal.
Tukajle bom pisal kar naprej, ko bo kaj novega!