Uvodnik Sabine Obolnar v Oni, z 7.8.2007, me je najprej šokiral, nato razjezil, potem zelo užalil, na koncu pa še prizadel.
Sam se imam za blogerja, zato je Uvodnik naslovljen tudi name, besede letijo direktno v mojo notranjost in krepko bolijo. Ne morem drugače, kot da se odzovem in ji na njen Uvodnik odgovorim.
Niti ne toliko pozorno branje Uvodnika pokaže zanimivo in predvsem povsem novo sliko komentatorke, ki se do sedaj ni kazala v taki luči. Njeni komentarji in uvodniki so večinoma premišljeni in iz sveta, na katerega se spozna. Čeprav je dostikrat kar ostra, pa še nikoli nisem zasledil nesramnosti, opazne vzvišenosti in nadmoči nad življem tega sveta.
Tokrat povsem drugače. Postavila se je v vlogo razsodnika, Pravičnega, celo malega boga, ki nas bo odrešil vseh muk. Odrešila nas bo alkoholikov, kadilcev in na koncu še tistega, najbolj izprijenega na tem svetu: bloganja.
Ker je v samem Uvodniku toliko stvari, ob katere se moram obregniti – navsezadnje govori tudi o meni -, pojdimo kar lepo po vrsti.
Že sam naslov: »Nehajte, prosim!« je milo rečeno, presenetljiv. Res, da se v svetu blogerjev še vedno govori o MM, pa vendar. Tole je njen tretji Uvodnik, kjer tudi sama govori o MM. Kdo naj torej neha? Po njenih besedah je svet blogerjev tako ali tako čisto drug svet, ki z realnim nima nobene zveze, pa vendar sama, v svojem »realnem« svetu, torej v svetu revij in časopisov, v dosegu, ki je nekajkrat večji, kot blogerski, to isto tematiko vleče na plano že tretjič. Če ji je res do tega, da se o tem ne piše več, res ni potrebnega nobenega Uvodnika več na to temo. Se povsem strinjam!
Jasno pa je, da je MM tokrat v drugem planu. Je samo dobra iztočnica za dokončen obračun z blogerji. S svetom, kjer se je »v zadnjem času dvakrat odpravila po sledeh blogerjev...«. Celih dvakrat!
Sabina Obolnar ima neverjetne psihološke in bogvekatereše prednosti pred vsemi drugimi. V dvakratnem prebiranju blogerske scene, je prišla do slike vseh blogerjev, do slike celotne scene. V dvakratnem prebiranju je prišla do mnenja, katerega mora nujno deliti s celotnim bralstvom One. In zdaj ve o vseh blogerjih vse. Pa o komentatorjih. Pa o življenjih blogerjev. Pa o njihovem jeziku. Skratka, ve vse.
In zato nam vsem sporoča, da smo bolni in prazni. Da smo jezni na ves svet, polni gnusa, o sebi ne pišemo sploh nič, vsepovsod samo svinjamo, kritiziramo in pljuvamo. Smo zafrustrirani in nesocializirani. Pa še kaj bi se našlo, a proti ostalim ni omembe vredno.
V dveh dneh priti do take ocene, je neverjetna sposobnost. Vsaka čast.
Vendar take ocene ne morem kupiti. Z blogerji se spoznavam že dolgo časa, moja ocena je čisto drugačna. Zato verjamem, da gre pri njej predvsem za nepoznavanje tematike, površnost pri obdelavi videnega in posploševanje v največji mogoči meri.
Zgleda, da Sabina Obolnar že dolgo ne sledi več tehnološkem napredku, drugače ne bi še vedno mislila, da so računalničarji dolgolasi bradači, ki se sredi noči bašejo s pizzami in »znanimi in neznanimi substancami«. Že dolgo ne več. Morda v kakšnem filmu iz osemdesetih let, vseeno pa ji priporočam gledanje kakšnega novejšega filma, če že ne gre drugače.
In ko smo že pri tehnologiji, blogov ne omogoča sodobna tehnologija. Blogi niso od včeraj. Tudi od predvčerajšnjim ne. Morda so zdaj bolj popularni in moderni, a obstajajo že kar nekaj časa. Že od nekdaj je lahko posameznik objavljal lastna mnenja. Pravzaprav je bilo takih kar nekaj.
»Razglabljati o vsakomer, samo o sebi pa – nič.« Blogi imajo posebno kategorijo, ponavadi je to Osebno, kjer blogerji velikokrat razmišljajo o sebi, o svojih dejanjih in o odnosu do prenekaterih stvari. Pri slovenskih blogerjih je to celo ena bolj priljubljenih kategorij. Veliko več se ukvarjamo sami s seboj, kot pa z drugimi. Seveda pa se vsega tega ne da ugotoviti v dveh dneh, kajne?
O jeziku ne bi preveč razpravljal. Res je, pojavljajo se vse možne različice, od pisanja v hieroglifih, do »visokega« knjižnega jezika. Platforma omogoča vse možnosti, od posameznika je odvisno za katero se bo odločil. Posplošiti oceno, da je vse spakedranščina, na vse blogerje, pa je boleče. Pri prenekaterem blogerju je opaziti, da dela mnogo lepše z jezikom, kot vsi novinarji in javne osebnosti skupaj. In to brez lektorjev in brez celotne podporne ekipe, katero najbrž premore tudi Ona.
V dveh dneh je bilo tudi ugotovljeno, da so naša življenja prazna in pusta. Vsi smo bolno jezni na svet, le da, ker nimamo za psihiatre, za lajšanje psihiatričnih težav uporabljamo bloge.
Me res zanima, koliko ve gospa Obolnar o mojem življenju? O meni? In četudi nekaj ve (seveda si lahko vse prebere, ker sem oseben, čeprav sama pravi drugače), kako lahko sodi, da je moje življenje pusto in prazno? Kako lahko to sodi o kateremkoli blogerju? Pozna koga od blogerjev? Ga RES pozna?
Zdi se mi, da je to precej arogantna sodba. Sodba s pozicije doseženega, sodba s pozicije moči: mi, uvodnikarji, smo carji, vi, blogerji, pa ščeneta, ki ne znajo niti živeti. Nesramnost brez primere in pripravljanje teritorija za Spopad Svetov. Ogroženost.
Celoten uvodnik kritizira blogersko sceno z natanko istim načinom, kot ga odgovorna urednica sami blogerski sceni tokrat očita: nepoznavanje, posploševanje in nesramnost. Vsemu temu se doda še aroganca nad našimi življenji obrobnih in nezaželenih osebkov ter na koncu še zakrit klic k pravno formalni odstranitvi vseh nepravilno govorečih ali pa k vsaj nujno potrebnem zdravljenju.
Cinizem? Provokacija? Ne morem verjeti, da urednica ne bi pomislila na to, da utegne tak Uvodnik pretresti blogerje. Tega preprosto ne morem verjeti, za takšno je res nimam. Torej je lahko le provokacija ali pa utišanje, grožnja s stališča močnejšega. Kar pa spet ni v skladu ne z naslovom Uvodnika, ne s samim pisanjem. Pritoževanje in očitanje natanko istega, kar počneš tudi sam, je... je... saj niti ne vem, kaj bi rekel. Ne gre mi v račun.
Najbrž je to zato, ker sem samo bloger. Nisem šolan za novinarja in ne pišem Uvodnikov. Sem človek, ki piše v spakedranščini, večinoma časa pa preživim po gostilnah, se nalivam z alkoholom in kadim (zunaj), moje življenje pa je prazno, pusto in polno jeze. Ni čudno, da ne razumem...
In ker sam Uvodnik že tretjič vpleta MM v celoten in ponoven »spor«, ki bo nastal tudi ob tej priliki, je prav, da povem nekaj tudi o njej.
MM je kriva. Kopičiti zavajanje svojega poslušalstva je seveda še hujša oblika, ki je bralci ponavadi ne odpuščajo. Res je, strinjam se, da je nekaj komentarjev nesramnih, žaljivih in tudi drugače neprimernih. Vendar pa še bolj neprimerno to posplošiti na vse blogerje. Kar nekaj jih je pisalo o zadevi, veliko od njih jih ni bilo nesramnih. Človek pač najde le tisto, kar mu je povšeči.
Tuliti, da so blogerji prav posebni, ker tako udrihajo po MM, tudi ni čisto korektno. Prav vsak udriha, ljudje udrihajo. V vsaki skupnosti se to zgodi, ko te nekdo vleče za nos. Čisto človeška lastnost. Bi si kdo upal trditi, da med novinarji ni takih primerov? Da v drugih skupnostih ni tega? Japajade. Obračunavanja, takšna in drugačna, poznajo vse skupnosti, novinarji pa najbrž še najbolj. Zakaj smo torej nekaj posebnega? Ker se obnašamo kot vsi drugi ljudje?
Na zadnje vprašanje lahko odgovorim pritrdilno: da, naslednjič bo kdo drug na vrsti. Ravno tako kot v Oni. Enkrat blogerji, drugič... lovci? Pa ribiči bi bili tudi primerni. Oh, pa mesarji, ti so lumpi! Pa...
Problem vidim le v tem, da blogerji čakalne vrste nimamo, ker »hudodelci« sami padejo vanjo, pri odgovorni urednici pa o tem nisem prepričan. Čakalna vrsta je po mojem že kar presneto dolga.
Do konca tega sestavka se mi je jeza že zdavnaj polegla, ob sprotnem prebiranju Uvodnika me počasi prijemlje smeh. Žalosti me le to, da bom od zdaj naprej Uvodnike bral s čisto drugačnimi očmi. Pravzaprav bi moral Uvodnike preverjat, ker zdaj vem, da morda niso spisani s poznavanjem teme. A za to pa kar že vnaprej vem, da se mi ne bo dalo.
In ker jih ne bom več bral ali pa jih bom bral le še počez, bo moje življenje spet prazno in pusto.
Še sreča, da me bo odrešila Ona, Sabina Obolnar, ali pa kakšen njej bližnji junak, ki bo zakonsko prepovedal tudi vsa »tovrstna blogovstva«. Ker smo »geta, ki potrebujejo pomoč.«
Vpiši se