Starci

Prav rosno mladi pa nismo več, anede?

Razen po pameti, ko se še vedno dogaja, da naredim kaj podobno neumnega, kot sem to delal pri sedemnajstih. Eh...

Saj zaenkrat še ni hudega, sklepi so res bolj zarostani, ampak nič ni še takega, kar ne bi mogel odpraviti z razgibavanjem. Je pač treba bolj počasi začenjat, potem pa že gre.

Ah, pravzaprav gre zelo super! Če se samo spomnim par let nazaj... ja, takrat pa bi lahko jamral! Ko so bile še stopnice problem. Danes je temu neprimerno bolje. Že notranjo pečko sem tako popravil, da sem pol manj zmrzljiv kot prej. Jopice in debelih nogavic že kar dolgo nisem potreboval, včasih pa brez njih nisem mogel živet. Edino še zelena kapa... to bom pa obdržal!

Ampak proti šestnajstletnikom pa nimam šans. Pa čeprav kar naprej sedijo za računalnikom in pravzaprav čisto nič ne naredijo za kondicijo. Od kje jim kondicija sploh, nimam pojma. Zgleda pride kar iz mladosti same.

Tako naš Mitja v hrib kar teče. Mimogrede. Pa na koncu ni niti nič zmatran in nič ga ne boli. Jaz pa, ki pridno kar naprej nekaj treniram in se res matram ko hudir, se matram še potem, ko me vse boli in sem ves bogi, bogi. Saj vem, da se nima smisla pritoževat, ampak včasih sem res prav jezen na to življenjsko nepravičnost.

Zadnjič sta se Mitja in Jure zaprašila s Primoža ko nora. Seveda stari (jaz) ni mogel tega samo gledati. "Jima bom že pokazal!" sem si mislil, saj sem navzdol prav hiter! Po četrtini poti ju nisem več videl. A sem še vedno obdržal upanje: "ja, ja, od začetka gre, ampak potem se bosta pa zmatrala... potem pa ja!".

Od vsega tega jasno ni bilo nič. Trudil sem se res na skoraj vse moči, ampak saj že v štartu nisem imel nobenih šans. Debele tri minute za njima sem prisopihal kot stara parna lokomotiva.

Sem pa pri tem naredil rekord za dol s Primoža: 20:19. Še vedno mi ni jasno, kako lahko hitreje pritečejo gor, kot jaz dol. Ne, ne gre mi v glavo. Nikakor. Res pa zadeva ni več čudna, če pomislim, da smo tisti dan srečali dva, ki sta tekla gor na Malo planino...

Pravzaprav sem vse skupaj spisal samo zato, da povem, da mi gre včasih tudi bolje, čeprav se mi kar naprej zdi, da mi gre vedno slabše.

Izgovor je povsem na mestu.