Domači kruh

Ker nas je sem in tja tudi šest, večinoma pa so vsa usta lačna, seveda veliko pojemo. Hrana je vsekakor naš največji strošek. Pa če še tako šparamo, razpršujemo denar in res varčujemo na vseh koncih. Pri nas doma skoraj res ne vidiš nič, kar ne bi bilo trgovska blagovna znamka: lumpi, špar, tuš. Zelo depresivno včasih...

Vem, da me je enkrat lansko leto (ali celo prej, kdo ve?) prešinilo, da je kruh dražji kot zlato. Za kilo dobrega si lahko dal tudi 600 sit. Mater.

Pa kila je šla samo ob večerji!

Zato smo enkrat kupili avtomat. Ki se je v teh letih bogato obrestoval. Poleg tega, da je kruh dober, je bil tudi veliko cenejši. Edina slabost je, da ga moraš planirat, ker se peče 3 ure in pol. Kar včasih seveda pozabimo. In je treba potem v trgovino.

Vseeno smo z avtomatom zelo zadovoljni, noter lahko tudi zmečeš vsega boga. Moko smo se navadili kupovat v mlinu v Radomljah, zaloge so torej vedno doma. Kruha kolikor češ.

Učimo tudi tamaučka, da bo znal.

Saj bo itak imel samo gospodinjske dneve v šoli na Dobu, a ne?

Čeprav niti ne vem, zakaj sploh to pišem, ker zadnje čase nismo že doooolgo spekli nič. Ker kruha skoraj ne jemo več.

Najprej jaz, zdaj so pa vsi na prepečencu. Ha!